TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke zoper točko III. izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v delu, ki se glasi: „katerikoli posamični element ali kombinacijo elementov tržne podobe".

V nespremenjenem delu točke III izreka in v točkah I, II, IV in V izreka pa se pritožba zavrne in se v teh delih izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.735,33 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Okoliščina, da naj bi obstajal enoten trg EU za odločanje o obstoju nelojalne konkurence ne more biti pravo merilo. Zamejitev trga je treba opraviti glede na konkretne okoliščine, ne pa glede na normativno odločitev o vzpostavitvi enotnega trga.

Ne glede na fonetično razliko sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča ob bolj splošni („globalni“) presoji splošnega vtisa vidnostna in vsebinska podobnost tolikšni, da je zmeda v javnosti verjetna. Upoštevati je bilo treba pri tem povsem enako dejavnost obeh strank. Razlogi za podobnost so zlasti tile: enaka dominantna beseda „wok“, uporaba kvadrata s temeljno živo oranžno barvo in zaobljenimi robovi, beli grafični in besedni elementi, ki so vsi stilizirani in razmeroma preprosti.

Tožeča stranka je ima mednarodno verigo restavracij za hitro prehrano, vendar še ne v Sloveniji. Ta veriga sicer ni tako poznana kot kakšne druge, deluje pa v razmeroma velikem številu držav EU, med njimi pa tudi v večini večjih držav članic EU. Iz tega razloga je v drugačnem položaju, kot če bi na primer nastopala zgolj na enem samem, nemara tudi povsem krajevno omejenem trgu. Kot takšna je prisotna tudi na slovenskem trgu, kjer je lahko ponudnica franšize ali pa lahko sama, preko hčerinske družbe, ponuja blago in storitve. Vendar to ni edini razlog. Povprečen slovenski porabnik, kot tudi povprečen turist lahko pozna verigo restavracij tožeče stranke iz drugih držav. Tega pritožba ne izpodbija. Na takšen način je tožeča stranka prisotna na trgu gostinskih storitev v Ljubljani že sedaj. Tožeča stranka torej nastopa na trgu tudi tako, in torej ne le kot ponudnica franšize.

Prvostopenjsko sodišče je res zavrnilo del zahtevkov tožeče stranke zato, ker tožena stranka ni kršila avtorske pravice tožeče stranke. Avtorskopravno varstvo in varstvo pred nelojalno konkurenco pa imata vsak svoj ločen pravni temelj. Zato je mogoče varovati pred nelojalno konkurenco tudi takšne označbe in podatke, ki jih uporablja tožeča stranka, ki sicer ne uživajo avtorskopravnega varstva. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe torej ni nobenega nasprotja.