TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Po SRS 2 je mogoče kot neopredmetena dolgoročna sredstva šteti le tista neopredmetena dolgoročna sredstva, ki soustvarjajo poslovne zmogljivosti in niso zgolj postavke dolgoročnih časovnih razmejitev. V skladu z opredelitvami SRS 2 so to naložbe v pridobitev materialnih pravic ali dolgoročno vračunljivi stroški in izdatki, ki se pojavijo v zvezi s poslovanjem podjetja. Kodeks računovodskih načel v 53. načelu neopredmetena dolgoročna sredstva opredeljuje kot dolgoročne aktivne časovne razmejitve, kot so med drugim tudi drugi dolgoročno odloženi stroški, ki jih je mogoče obravnavati kot sredstva le ob domnevi, da bodo pri nadaljevanju poslovnega procesa zajeta v prodajno vrednost poslovnih učinkov. Navedeno pomeni, da mora biti povezanost naložbe s poslovanjem podjetja izkazana že v času izvajanja investicije. Tožnik pa te povezanosti (vlaganj z njegovim poslovanjem) v inšpiciranem obdobju (torej v letih 1995 do 1997) ni z ničemer izkazal, kar je pri pregledu poslovnih knjig in dokumentacije ugotovila inšpekcija (zapisnik z dne 20. 6. 2000), te ugotovitve pa je pri svoji odločitvi upoštevala tožena stranka.