TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 22 Odloka o določitvi plovbnega režima na reki Soči na območju Občine Kobarid (Uradni list RS, št. 103/23, 109/23 in 23/24) se razveljavi, razen kolikor se nanaša na občinske in medobčinske nadzorne službe (medobčinski redar, medobčinski inšpektor).   V preostalem delu Odlok o določitvi plovbnega režima na reki Soči na območju Občine Kobarid ni v neskladju z Ustavo in zakonom.   Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o plovbi po celinskih vodah (Uradni list RS, št. 30/02) se zavrže.   Pobudniki sami nosijo svoje stroške postopka s pobudo.

Naravno javno dobro se lahko na splošno rabi le na način, da ni ogroženo okolje ali njegov del, ki ima status naravnega javnega dobra, in da se pri tem ustrezno upošteva njegova naravna vloga. Pri rabi naravnih dobrin je treba upoštevati pravila ravnanja ter varstvene oziroma razvojne usmeritve ali režime, ki so predpisani v zvezi z določenim območjem narave, ki uživa posebno varstvu v skladu s predpisi. Na takšnem območju je treba dejavnosti načrtovati tako, da se v čim večji možni meri ohranjajo naravni procesi. Ker je upoštevna dejavnost gospodarske družbe v celoti odvisna od plovbnega režima, ki ga določa izpodbijani odlok lokalne skupnosti, in posamični postopki, v katerih bi družba lahko varovala svoje pravice in pravne interese, niso predvideni oziroma bi morebitni posamični akti lahko bili izdani le v okviru prekrškovnega postopka, če bi družba zavestno kršila izpodbijani odlok, je treba šteti, da ta neposredno učinkuje na njen pravni položaj. Obveznost plačevanja pristojbine za uporabo vstopno-izstopnih mest na reki in drugi elementi plovbnega režima, ki zadevajo določitev in obvezno uporabo vstopno-izstopnih mest, čas, v katerem je dovoljena plovba, ter prepoved plovbe v nekaterih primerih intenzivno ne ožijo polja podjetniške svobode. Pod ustreznimi pogoji se gospodarska dejavnost na območju reke lahko izvaja, če je plačana pristojbina. Izpodbijana ureditev gospodarske dejavnosti ne prepoveduje in pridobitni interes se lahko še vedno uresničuje. Plovbni režim ima realno vsebinsko zvezo z gospodarsko dejavnostjo ponujanja storitev izvajanja plovbe po reki. Lokalna skupnost z določitvijo plovbnega režima zmanjšuje tveganja oziroma preprečuje nevarnosti, ki izhajajo iz opravljanja gospodarske dejavnosti. Ukrep plačevanja pristojbine zato pomeni način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude in ne njene omejitve. Ker presojanim ukrepom tako z vidika zagotavljanja varnosti za posameznike kot uporabnike plovbnega območja kot z vidika varstva okolja in ohranjanja narave ni mogoče očitati nerazumnosti, izpodbijana ureditev ustavno dopustno ureja način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Kolikor izpodbijani odlok brez zakonske podlage pooblašča določene osebe, ki izvajajo nadzor nad izvajanjem njegovih določb, za obdelavo osebnih podatkov, je takšna ureditev v neskladju z drugim odstavkom 38. člena Ustave, ki določa, da mora zbiranje, obdelovanje in namen uporabe osebnih podatkov določati zakon. Ker pooblastila navedenih oseb za obveščanje in sporočanje podatkov drugim pristojnim subjektom nadzora niso jasna in določna, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, kakšne pravice in dolžnosti imajo posamezniki, ki jih ta ureditev zadeva, in kako lahko učinkovito varujejo svoje pravice in pravne interese, takšna ureditev ni skladna z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov, ki izhaja iz načel pravne države iz 2. člena Ustave. Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da bi morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja.