TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 42. člena, prvi odstavek 44. člena, drugi odstavek 44.a člena, četrta alineja drugega odstavka 44.c člena, četrti in peti odstavek 44.f člena, drugi odstavek 44.i člena in drugi odstavek 44.j člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 14/13, 64/17, 73/19 in 82/20) niso v neskladju z Ustavo.

Dostopnost storitev zdravstvene dejavnosti vsem uporabnikom (prebivalcem) pod enakimi pogoji zakonodajalec lahko zagotovi tako, da določi splošen pravni okvir te javne službe enotno za vso državo. Določitev splošnega pravnega okvira zajema tudi določitev oblik oziroma načina izvajanja zdravstvene dejavnosti (javni zdravstveni zavod, podeljevanje koncesij) in v tem okviru tudi določitev različnih pogojev za upravljanje te javne službe enotno za vso državo. Glede na navedeno je zakonodajalec upravičen določiti oblike izvajanja javne zdravstvene službe na primarni ravni in tudi pogoje upravljanja te javne službe.    Ustavno sodišče mora v okviru prvega odstavka 140. člena Ustave presoditi, ali ta ureditev tako posega v jedro lokalne samouprave, da predlagateljica na svojem območju ne more učinkovito izvrševati svoje izvirne pristojnosti iz prvega odstavka 5. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. Pri tem Ustavno sodišče ne presoja, ali izpodbijane določbe zagotavljajo najboljšo možno oskrbo s storitvami javne zdravstvene službe za prebivalce posamezne občine, temveč ali izpodbijana ureditev omogoča delovanje takšne javne zdravstvene službe, da je prebivalcem občine zagotovljeno trajno in nemoteno opravljanje storitev, ki so del javne zdravstvene službe.     V skladu s pristojnostmi iz Zakona o zdravstveni dejavnosti so občine tiste, ki (ob upoštevanju zakonsko določenih meril oziroma pogojev) določajo in upravljajo mrežo zdravstvene dejavnosti na primarni ravni. Glede na navedeno zakonodajalec z določitvijo izpodbijanih vsebinskih in postopkovnih pogojev za podelitev, spremembo in odvzem koncesij, ki jih morajo občine spoštovati zaradi zagotavljanja kvalitetne in vsem enako dostopne javne zdravstvene službe na primarni ravni, ni posegel v njihovo izvirno pristojnost, da zagotavljajo zdravstveno dejavnosti na primarni ravni.    Soglasje pristojnega ministrstva, ki obsega oceno spoštovanja zakonskih pogojev oziroma zahtev, ki veljajo za podelitev koncesije, in predhodno soglasje financerja (Zavoda za zdravstveno zavarovanje) h koncesijskemu aktu sta (le) oblika nadzora nad spoštovanjem državnih predpisov, vključno s preučitvijo možnosti financiranja. Ker se dejavnost negospodarske javne službe izvajanja zdravstvene dejavnosti opravlja v javnem interesu in ker gre očitno za dejavnost, katere urejanje presega lokalni pomen, je nadzor nad spoštovanjem predpisov, ki so podlaga za opravljanje te dejavnosti, bistven. Le tako država lahko zagotavlja določen minimalni standard javnih zdravstvenih dobrin vsem državljanom pod enakimi pogoji na območju celotnega državnega ozemlja, kar je v javnem interesu. Občine pa so tiste, ki (ob upoštevanju zakonskih pogojev) podeljujejo koncesije na primarni ravni. Glede na navedeno zahteva po pridobitvi soglasja ministrstva in Zavoda za zdravstveno zavarovanje ne posega v izvirno pristojnost občin, da zagotavljajo mrežo zdravstvene dejavnosti na primarni ravni.