TFL Vsebine / TFLGlasnik

Občansko raziskovanje ali občanska znanost (ang. citizen science) deluje pod okriljem odprte znanosti, z vključevanjem skupnosti in občanov kot neinstitucionalnih, laičnih raziskovalcev je vse bolj priljubljena in uveljavljena praksa za povečanje znanstvenega potenciala družbe v sodelovanju z bazično znanostjo. Ameriška vesoljska agencija NASA na svojih spletnih straneh ugotavlja, da so tako mnogi prostovoljci sodelovali pri tisočih pomembnih znanstvenih odkritjih. Za Slovenijo velja, da se z ureditvijo odprte znanosti, vključevanja skupnosti in občanske znanosti v zakonodaji in področnih politikah o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti uvršča med naprednejše države EU.

Z vlogo občanskega raziskovanja se uvodoma navezujem na Svetovalno mnenje meddržavnega sodišča v Haagu (ICJ) z dne 23. julija 2025 o obveznostih držav glede podnebnih sprememb. Menim, da ima zadevna sodba ICJ ob precedenčnih pravnih učinkih globoke moralne implikacije za človeštvo. S tega vidika se mi kot občanu raziskovalcu, se pravi bolj laičnemu poznavalcu filozofije morale zdi, da je glavno sporočilo sodbe ultimativna zahteva po etičnem preobratu v smislu Agende 2030 s svetovnimi cilji trajnostnega razvoja in programom ukrepov za preživetje in odgovornost do prihodnjih generacij. Z besedami Hansa Künga in sodobnikov, ki z etično infrastrukturo naravnega in pozitivnega prava kličejo k svetovnemu etosu, je ta članek skromen panoramski pogled občanske znanosti na novo normalnost s potrebo po (re)konceptualizaciji družbene paradigme.[1]

1. Utrinki občanske znanosti

Ko sem pred dobrim desetletjem po črki slovitega ZUJF-a izpolnil pogoje za upokojitev, sem v trdoživem upokojenskem slogu kmalu odkril, kako sta radovednost in vzdrževanje socialnih stikov pomembni za sobivanje in smisel življenja. Kar sem o tem kot upokojenec izvedel v vlogi prostovoljca, aktivnega državljana in občanskega raziskovalca, so zame najboljša leta vseživljenjskega učenja v veliki učilnici sveta. Če bi bil zdravnik, bi to ljudem dajal na recept.

Avgusta 2025 je bila na Krakovskem nasipu v Ljubljani na ogled razstava Odkrivaj, sodeluj, raziskuj – Občanska znanost v Sloveniji. Nastala je v organizaciji Mreže za občansko znanost, kot prava mala šola občanskega raziskovanja na odprtem, kjer je pouk potekal z narativom razstavljenih projektov. Interaktivno razstavo z 22. plakati, na katerih je prikazanih več kot 30 projektov občanske znanosti, je ustvarila skupina, ki jo je vodila dr. Zarja Muršič.

Na večini plakatov je predstavljeno sodelovanje (participacija) občanske znanosti v naravoslovju. Dva od skupnega števila plakatov prikazujeta vlogo demokratičnega posvetovanja (deliberacije) na prehodu od znanstvenih dokazov (ang. evidence-based) k družbeni stvarnosti in upravljanju javnih zadev, podprtem z dokazi (ang. evidence-informed). Normativni okvir je Resolucija o normativni dejavnosti (ReNDej) s temeljnimi vrednotami, načeli in smernicami nomotehnike ter zakonodajne politike države. Z dinamičnim pretakanjem (kontekstualizacijo) znanja in družbenih vrednot, od sodelovanja (participacije) v projektih bazične znanosti k posvetovanju (deliberaciji) v družbenem kontekstu sem razstavo občanske znanosti na Krakovskem nasipu doživel kot cikel 22. prehodov s 30. koraki občanskega raziskovanja.[2]

Prvi od dveh omenjenih projektov v družbenem kontekstu je Občanska znanost z enakimi možnostmi za ljudi z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Projektne aktivnosti so potekale v sodelovanju z Društvom Verjamem vate iz Domžal, ki je tako rekoč drugi dom otrokom in mladim z motnjami v razvoju. Potek in rezultati so pod naslovom Lanova etika vključevanja opisani v priročniku Kako do kompetenc za večjo samostojnost in samoiniciativnost oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Lanova etika vključevanja je življenjska zgodba (narativ) mladega človeka, varovanca Društva Verjamem vate. Če povzamem bistvo, zgodba govori o tem, da smisel ni privilegij tistih, ki jim sreča dnevno postreže z ingverjevo limonado, temveč življenjski slog vztrajnih in pogumnih, ki tudi v najtežjih trenutkih ne omagajo, ampak vedno znova in znova najdejo smisel življenja.

Drugi projekt poteka pod sloganom Prihodnost otrokom!. Kdor želi, se lahko pridruži na katerem od dogodkov IRVD in soorganizatorjev v Mesecu znanosti 2025. Projekt je horizontalno umeščen v šolski prostor in lokalno skupnost. Tako v sodelovanju z akademskimi znanstveniki in znanstvenicami že drugo leto zapored predstavljamo občansko raziskovanje na način, ki mu lahko rečemo sobivanje (simbioza) bazične in občanske v odprti znanosti in kontekstu družbene skupnosti (prim. Mesec znanosti 2024).

2. Iskanje smisla

Viktor E. Frankl, avstrijski nevrolog in psihiater se iskanju smisla ni odpovedal niti v najhujšem obdobju, ki ga je preživel v nacističnih taboriščih smrti. Iz njegove bogate zapuščine se mi je v spomin najbolj vtisnilo vodilo, da življenje ima smisel v vsakršnih, celo najhujših, komajda predstavljivih okoliščinah.

S poglabljanjem v iskanje smisla se Frankl sklicuje na vsakdanjo modrost človeka z ulice, da bi tako tudi sam spoznal, kako do izpolnitve smisla vodijo tri poti: da naredimo kaj dobrega ali hvalevrednega, drugič, da kaj doživimo ali koga spoznamo. Najpomembnejša pa je tretja pot, ko zremo v oči usodi, ki je ne moremo spremeniti, a se zavedamo notranjega klica, da se dvignemo nadse, zrastemo čezse, skratka sami sebe »primoramo« v spremembo in storimo, kar največ zmoremo. Smisel, pravi Frankl, lahko iztisnemo celo iz trpljenja, in prav zato življenje kljub vsemu ostaja smiselno (Človekovo iskanje najvišjega smisla, 2020).

V dialogu s teologom Lapidejem, kjer pogovor nanese na preobrazbo (transformacijo) trpljenja v nekaj pozitivnega, Frankl povzema svoje misli o naštetih poteh, ki vodijo do najdenja smisla oziroma do ustvarjanja vrednot (Iskanje Boga in vprašanje smisla, 2025). Njun dialog me je spomnil na duhovno zapuščino švicarskega filozofa Frithjofa Schuona o transcendentni enotnosti monoteističnega izročila judaizma, krščanstva in islama, v katerem se smisel razodeva z vero v enega in edinega Boga. Druga verska izročila so spet odprta za drugačna iskanja smisla.

Človek, ki smisel življenja išče s prisrčno otroško domišljijo in radovednostjo v stiku z naravo, drugimi ljudmi in okolnim svetom, pa se po naravi človeškosti in etiki človečnosti zanaša na to, kar »vidi z lastnimi očmi«. To je, če si dovolim prispodobo, naravni tok življenja, po katerem mnogi v današnjem času, omadeževanem z zverinskim ubijanjem ljudi in brezobzirnim uničevanjem planeta hrepenijo po človečnosti, miru in etiki sobivanja.

3. Sobivanje v naravnem toku življenja

Franklov mitološki Feniks, ki po vsakem padcu znova vzleti, je utelešen v povprečnem človeku z ulice. K iskanju smisla ga žene to, da naredi kaj dobrega ali hvalevrednega, kaj doživi ali koga spozna in to, kar najde, osmisli. Tako kot mi je srčni Lan v vlogi občanskega raziskovalca s svojo življenjsko zgodbo približal smisel življenja ljudi z motnjami v razvoju. V središču motivacije za iskanje smisla je v obeh primerih, tako pri terapevtski podobi Franklovega človeka z ulice kot pri Lanovem občanskem raziskovanju, na prvem mestu človekovo dostojanstvo. Konkretno pozivanje k smislu je zato, povzeto po Franklu, vselej utemeljeno v odgovornosti, kot imperativu človekovega obstoja.

Sobivanje v naravnem toku življenja se izvorno ravna po naravnem pravu ali razumnosti, se pravi »kar človek vidi z lastnimi očmi in to osmisli«. V pozitivnem pravu je smisel zakodiran z generalnimi klavzulami. Od urejanja družbenih razmerij, vključno z izrednimi razmerami in ekstremnimi situacijami, do prilagajanja in preobrazbe v novo normalnost, je glavni smisel generalnih klavzul, da so zlasti v nenavadnih okoliščinah, ko nimamo docela jasnih predstav, katero normo pozitivnega prava uporabiti, če ta sploh obstaja, medtem pa kaotične razmere grozijo z razpadom javnega reda, toliko bolj odprte za naravno pravo ali razumnosti, se pravi za to »kar človek vidi z lastnimi očmi«. Podnebne spremembe nam od ene do druge katastrofe kažejo, kako pozitivno pravo v dramatičnih trenutkih pogosto ostane brez besed, ker samo potrebuje čas, da »pride do sape« in se prilagodi novim razmeram.

Za sobivanje v naravnem toku življenja so ljudem, po naravi človeškosti in etiki človečnosti v prijateljsko sodelovanje naravnanim čutečim in mislečim bitjem, ključne socialne vezi. Tako tkanje simbiotičnega omrežja socialnih vezi denimo v omenjenem projektu Prihodnost otrokom s povezavami socialnih okolij šole, družine in lokalne skupnosti ustvarja živo in dinamično etično infrastrukturo krožnosti v skupnem naravnem in družbenem ekosistemu z varnim in spodbudnim (učnim) okoljem. Zakonodaja govori o vključujočem, pedagoška paradigma o inkluzivnem okolju. Simbiotična etika z etično infrastrukturo med vključevanjem in inkluzijo zapolnjuje vrzeli in presega odvečne nesporazume tako, da s pripadnostjo vrednotam in predanostjo etičnemu delovanju v ospredje postavlja smisel življenja. V praksi je to sicer daleč od idealnega, po definiciji pa gre za okolje, v katerem vsakdo lahko pod enakimi pogoji sodeluje pri odločanju o javnih zadevah in tako obenem na svoj način išče smisel življenja v skupnosti.[3]

Anton Komat v utečenih povezavah naravnih in družbenih ekosistemov tudi s pomočjo znanstvenih dognanj (evidence-based) ugotavlja, da je človek simbiotsko bitje (Človek simbiotsko bitje, 2008). Iztok Geister s svojim literarnim slogom, po katerem ga uvrščajo med klasike slovenskega naravopisnega žanra, v knjigi Soočenje z naravo (2025) pravi, da je medtem ko čakamo na zanesljiv izid znanstvenih dognanj za novo ekološko paradigmo sobivanja človeka z vsemi živimi bitji in drugimi organizmi v ekosistemu planeta mogoče marsikaj spremeniti v človekovem drobnopoteznem odnosu do narave. Pozoren bralec bo v tem literarnem narativu hitro lahko našel vzporednice s tem, kar navedena sodba ICJ v pravnem, spoznavnem (epistemološkem) in etičnem pogledu implicira z načelom razumne previdnosti (ang. precautionary approach or principle) ter z odgovornostjo do prihodnjih generacij.

Geister se v Soočenju z naravo zateka k antičnim koreninam praktične modrosti in kreposti v Aristotelovi etiki vrlin. Znanost na splošno mrgoli dokazov, da vsak prehod v novo normalnost potrebuje veliko stare pameti. Tako vse več sodobnih raziskav ugotavlja, kako simbiotična etika po antičnem zgledu pomaga razumeti kompleksne povezave naravnih in družbenih ekosistemov s čedalje bolj zapletenimi problemi in etičnimi dilemami našega sveta tudi v odnosu do umetne inteligence. Alexander Badman-King, na primer, je s svojim znanstvenim in pedagoškim delom osredotočen na raziskovanje filozofije kot etične prakse, v katero z zgledom antične misli vključuje simbiotične vezi z naravo, v novejšem času prav tako z umetno inteligenco. Aristotelov nauk, da mora metoda raziskovanja odražati svoj predmet, smoter in želene cilje je Badman-King tako ponotranjil, da je zanj aksiomatskega pomena (Living-With Wisdom: Permaculture and Symbiotic Ethics, 2021).

Če ste v tem, kar o simbiotični etiki in praktični modrosti ugotavlja Badman-King, Geister pa s svojim literarnim narativom pritrjuje v Soočenju z naravo prepoznali Franklovega človeka z ulice ali Lanovo etiko vključevanja za dostojno sobivanje ljudi z motnjami v razvoju, ste na dobri poti, da naredite kaj dobrega ali hvalevrednega, kaj doživite ali koga spoznate. Ta romantični klic k iskanju smisla je na neki način primerljiv s sobivanjem na daljavo, ko ljudje z različnih koncev sveta, po Franklu povprečni ljudje z ulice, ne da bi se kdaj koli fizično srečali, pletejo komunikacijske in socialne vezi s pomočjo novih tehnologij in umetne inteligence, da skupaj naredijo kaj dobrega ali hvalevrednega, kaj doživijo ali koga spoznajo in to, kar počnejo, osmislijo.

4. Občansko raziskovanje z umetno inteligenco – študija primera

Z naslovno temo smo prišli do neizogibnega presečišča občanskega raziskovanja in umetne inteligence. Zato sem se namesto klasičnega zaključka v tem zadnjem podpoglavju odločil za študijo primera, kako z naslovno temo in vsebino tega članka v dialogu z umetno inteligenco doprinesti k razvoju hibridnega pristopa v občanski znanosti. Namen torej ni posegati na področje raziskav o umetni inteligenci, ampak skozi študijo primera ustvariti prostor sobivanja (simbioze) z umetno inteligenco, v katerem bi lahko ta hibridni pristop pod ultimativnim pogojem nadrejenosti (supremacije) človeškega nadzora in bazične znanosti na skupni ravni doprinesel k demokratizaciji znanja, povečanju znanstvenega potenciala in digitalne pismenosti v družbi. V fokusu študije sta vključena naslednja aktualna projekta občanske znanosti:

• Občanska znanost in podnebne spremembe v okviru nacionalnega raziskovalnega projekta (re)konceptualizacija pravne paradigme na Pravni fakulteti UL.
• Varnost v šolskem prostoru, ki ga koordinira Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (MVI). Pri tem projektu je poudarek na celovitem zagotavljanju varnosti v šolskem prostoru. Vstopna točka za predmetno študijo primera je Zakon o osnovni šoli (ZOsn-L) in navedeni članek Sence dvoma nad varnostjo otrok.

V izhodišču predmetne študije je smiselno zajeto vse, kar vsebuje ta članek. Za normativni okvir z etično infrastrukturo, ki podpira hibridni pristop, je poleg omenjene resolucije o normativni dejavnosti (ReNDej) uporabljen model listine pripadnosti, razvit v okviru navedenega projekta za celovito varnost v šolskem prostoru, ki ga koordinira MVI. Posebno vlogo v normativnem okviru imata tudi publikacija Vrednote in etična infrastruktura akademske skupnosti ter Kodeks etike Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani z zahtevo po supremaciji človeškega nadzora v dialogu z umetno inteligenco.

S pomočjo AI Copilot (Microsoft, 2025) sem tako izdelal načrt promptiranja oziroma postavljanja iztočnic umetni inteligenci za študijo primera. Izkušnje s pripovedovanjem zgodb (narativ, po novem tudi zgodbarjenje) so se pri tem spet izkazale za zelo uporabne — narativ kot epistemološko orodje, ki povezuje izkušnje in teorijo. Na ta način so prompti zavestno oblikovani z vključevanjem etičnih kategorij: odgovornost, sledljivost ter pošteno vrednotenje dejstev in dokazov, transparentno reševanje etičnih dilem, skrbnost, razumna previdnost, ranljivost, integriteta v smislu obvladovanja tveganj, prihodnost. Tako vodeno promptiranje ustvarja simbiotični prostor raziskovanja, v katerem je AI katalizator novih pogledov, nikakor ne nadomestek za človekovo presojo in nadzor.

Umetna inteligenca (zaenkrat) ne premore čustvenih odzivov in moralnih intuicij, a če hočemo z njo voditi (promptirati) kakovosten raziskovalni dialog, ji moramo te naravne epistemološke in etične predpostavke človekovega nadzora in raziskovanja, vrednotenja dokazov in oblikovanja odločitev nekako pričarati. To so temeljne predpostavke, pri katerih sva se s Copilotom strinjala, da pomembno sooblikujejo etično infrastrukturo bazične in občanske znanosti, zgrajeno na temeljih simbiotične etike kot prakse sobivanja z umetno inteligenco in povečanja digitalne pismenosti.

S študijo primera sem tako v kratkem razgrnil svojo izkušnjo občanskega raziskovalca v dialogu z umetno inteligenco, ne kot tehnično dopolnjevanje, temveč kot soustvarjanje novih raziskovalnih perspektiv na prehodu v neko novo (pravno) normalnost in družbo prihodnosti. S tem je besedilo tega članka v celoti svojevrstna pripoved ali narativ občanskega raziskovanja sobivanja in varnosti pred izgubo smisla. Na tej točki se kot po tekočem traku odpirajo nova vprašanja za akademsko razpravo o univerzalni potrebi po simbiotični etiki tudi v smislu povečanja kompetenc za trajnostno prihodnost — prihodnost, kot jo z vsemi precedenčnimi pravnimi učinki in moralnimi implikacijami zaznamuje navedena sodba Meddržavnega sodišča (ICJ) o pravni in moralni odgovornosti držav glede podnebnih sprememb ter preživetja prihodnjih generacij in ekosistema planeta.

• Dodatek: Primerjalna analiza hibridnega pristopa v mednarodnem kontekstu

Spodnja preglednica z mislijo na razvoj in umestitev hibridnega pristopa občanskega raziskovanja v znanstveni in družbeni okvir spodnja preglednica vsebuje strnjen povzetek primerjalne analize v sodelovanju z AI Copilotom. Ključna ugotovitev je, da se narativno-etična usmerjenost ter normativno sidranje s pomočjo navedenih virov po oceni AI Copilot kaže kot presežek klasičnih hibridnih pristopov. Ta podatek ni zgolj utemeljitev izvirnosti, temveč odprto izhodišče za nadaljnje primerjalne študije in refleksijo o vlogi hibridnih pristopov v razvoju občanske znanosti in digitalne pismenosti.

Preglednica 1: primerjalna analiza simbiotičnega hibridnega pristopa[4]

Vidik metodologije	Hibridni pristop občanske znanosti	Primerljivi viri
Narativ kot epistemološko orodje	Osrednji okvir za oblikovanje raziskovalnih vprašanj in etično promptiranje.	Uporaba narativa za vključevanje izkušenj v sisteme Hybrid Intelligence.
Promptiranje kot etična praksa	Moralno zasidran akt z izrecnim poudarkom na človeškem nadzoru.	Validacijski cikel promptiranja s human-in-the-loop pristopom.
Supremacija človeškega nadzora	Sklicevanje na listino pripadnosti in akademski etični kodeks (UL) kot normativna podstat.	Človek kot epistemološki korektiv v Hybrid Intelligence okoljih.
Simbiotična etika	Sobivanje AI in človeka kot praksa skupnega razmisleka in digitalne pismenosti.	Cilj sodelovanja pri reševanju kompleksnih nalog.
Občanska znanost kot testni poligon	Konkretne študije primerov v šolskem in pravnem okolju.	Eksperimentalni projekti, kot so WeCount, CSI-COP.
Etika narativa kot temelj moralne avtonomije	Narativ oziroma zgodbarjenje kot način za pričaranje etičnega dimenzioniranja AI odziva.	Kombinacija razložljivosti in učinkovitosti v razvoju hibridnih AI modelov.

Opombe:

[1] Besedna zveza »(re)konceptualizacija pravne paradigme« je izposojen del naslova nacionalnega bazičnega projekta s polnim naslovom (RE)KONCEPTUALIZACIJA PRAVNE PARADIGME GLEDE PODNEBNIH SPREMEMB: Razvoj nove pravne normalnosti za doseganje trajnostnih praks, ki poteka na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

[2] Na prvi pogled zanemarljivo, a z izkušnjami občanskega raziskovalca menim, da je razlikovanje med participativno in deliberativno vlogo občanske znanosti v tem, kar želim povedati, pomembno. Gre za potrebo po sistematičnem razvrščanju in preglednosti uporabe z normativnimi vzporednicami participativnih in deliberativnih načinov demokratičnega odločanja. V praksi se participativna in deliberativna vloga občanskega raziskovanja nikakor ne izključujeta, temveč v simbiotičnem razmerju znotraj enega in istega cikla pretakanja (kontekstualizacije) znanja in vrednot usklajeno delujeta v skupnem ekosistemu bazične in občanske znanosti – od spodaj navzgor/od zgoraj navzdol in obratno.

[3] V zvezi s tem se sklicujem na celovito (integralno) pravno razlago varnega in spodbudnega učnega okolja po 2. in 2.a členu ZOFVI ter po določbah IV.C poglavja ZOsn-L o celovitem zagotavljanju varnosti v šolskem prostoru; prim. Sence dvoma nad varnostjo otrok.

[4] Primerjalna analiza je izdelana z AI Copilot (Microsoft, 2025), temelji na naslednjih virih: Rafner et al. (2021), Revisiting Citizen Science Through the Lens of Hybrid Intelligence (https://arxiv.org/abs/2104.14961); Malik & Terzidis (2025), Hybrid AI-Augmented Systematic Reviews (https://link.springer.com/article/10.1007/s11301-025-00522-8); Gopalan et al. (2025), Hybrid Models Combining Explainable AI (https://www.researchgate.net/profile/Ganesh-Viswanathan-8/publication/391907395_Hybrid_models_combining_explainable_AI_and_traditional_machine_learning_A_review_of_methods_and_applications/links/682cd789be1b507dce8c4866/Hybrid-models-combining-explainable-AI-and-traditional-machine-learning-A-review-of-methods-and-applications.pdf); OECD (2025), Embedding Citizen Science into Research Policy (https://www.oecd.org/en/publications/embedding-citizen-science-into-research-policy_a1cfb1a8-en.html); Follett & Strezov (2015), Citizen Science Publication Patterns (https://journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/journal.pone.0143687); Stadnick et al. (2021), Ethics in Mixed Methods Health Services Research (https://bmchealthservres.biomedcentral.com/articles/10.1186/s12913-021-06583-1); Cury et al. (2019), Hybrid Ethnographic Methodologies (https://anthrosource.onlinelibrary.wiley.com/doi/pdf/10.1111/1559-8918.2019.01284); Jandrić et al. (2025), Postdigital Citizen Research: Surviving–Resisting–Flourishing (https://link.springer.com/article/10.1007/s42438-025-00543-2).