Pravica do povračila škode, ki je posledica sodnikovega protipravnega ravnanja, je ustavno zajamčena kot človekova pravica v 26. členu Ustave, ki pripada tako fizičnim kot tudi (civilno) pravnim osebam.[1] Gospodarski subjekti (gospodarske družbe, samostojni podjetniki) so lahko nosilci človekovih pravic, seveda tistih, ki so po naravi stvari takšne, da jih lahko gospodarski subjekti kot pravne osebe lahko uresničujejo. Gre zlasti za t. i. procesne človekove pravice (npr. pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave)[2], vendar tudi za t. i. materialne človekove pravice, med katerimi so npr. lastninska pravica (33. člen Ustave) ter seveda svoboda podjetništva iz 74. člena Ustave.
Skladno s prvim odstavkom 26. člena Ustave ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz te človekove pravice v prvi vrsti izhaja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, in sicer ne glede na to, prek katere veje oblasti je bila škoda povzročena.[3] Smisel pravice do povračila škode je zagotoviti odškodninsko varstvo pred protipravnimi ravnanji državne oblasti.[4] Po prvem odstavku 26. člena Ustave je podlaga te odgovornosti (1) protipravno ravnanje državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, pri čemer gre za (2) ravnanje pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, katerega posledica je (3) nastanek škode.
Kljub ustavnopravnim nastavkom odgovornosti države pa je eno temeljnih vprašanj v zvezi z odgovornostjo države,[5] ali se pravica do povračila škode uveljavlja po klasičnem civilnopravnem konceptu (ki je v teoriji in v sodni praksi prevladujoč) ali pa po javnopravnem konceptu. Bistvena razlika je v tem, da po civilnopravnem konceptu država odgovarja za škodo, samo, če je organ (oseba, ki izvaja službo)[6] ravnal krivdno; protipravnost v tem primeru obstaja samo, če je do škode prišlo zaradi krivdnega ravnanja (naklepno ali iz velike malomarnosti).[7] Pri javnopravnem konceptu odgovornosti države za škodo, povzročeno pri opravljanju službe, pa je protipravnost dovolj, ne zahteva se krivda (torej krivdnega protipravnega ravnanja).[8]
Pri sodniških napakah[9] gre seveda lahko samo za javnopravno odškodninsko odgovornost države za napačno odločitev sodišča. Za javnopravno odškodninsko odgovornost gre zato, ker država ne nastopa v teh razmerjih kot civilnopravni subjekt (iure gestionis), temveč kot javnopravni subjekt pri izvrševanju (sodne) oblasti (iure imperii).[10] Zato ne pridejo v poštev civilnopravne določbe o odškodninski odgovornosti (razen morda deloma po analogiji), kar se kaže predvsem v dveh elementih: država odgovarja objektivno (ker je prišlo do škode zaradi napake pri izvrševanju sodne oblasti, je »kriva« država) ne zaradi krivde, temveč zaradi protipravnega ravnanja, poleg tega (drugi element) ne odgovarja (niti na podlagi regresnega zahtevka države) sodnik, ki je sodil in storil sodniško napako.
Če gornje strnem, in to je tudi ključni razlikovalni znak med odgovornostjo države za škodo, ki jo povzroči sodna veja oblasti, in za škodo, ki jo povzroči izvršilna veja oblasti: odgovarja država in ne sodnik.[11] To izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča. Iz njegove sodbe II Ips 111/2009 z dne 10.9.2012 izhaja, da čeprav je dejanski povzročitelj škode sodnik, je za odškodninsko odgovornost bistveno, da je bilo škodno ravnanje storjeno pri delovanju države – pri njenem izvrševanju sodne oblasti, kar pomeni, da je škodo povzročila država in ona zanjo tudi odgovarja. Člen 26 Ustave je torej potrebno razlagati tako, da predstavlja pravno podlago za uveljavljanje povračila škode od države po obeh podlagah: če jo povzroči organ ali oseba pri izvrševanju državne oblasti.
Izključenost civilnopravnih določb (določb OZ[12]) izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča. V sodbi II Ips 315/2010 z dne 21.10.2010 je med drugim zapisalo: »Zato je v primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen URS in ne določbe ZOR ali OZ, saj jamčevanje države v obravnavanih primerih sodi v javno pravo. Ta določba URS je materialni odsev ustavnega načela pravne države, ker določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb. Ne gre za klasično, marveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji. Takšna posebna odgovornost bi terjala tudi posebno zakonsko ureditev, ki pa je žal nimamo.« Kar nekaj je zakonov, ki izrecno urejajo odškodninsko odgovornost za na zakonit način povzročeno škodo (npr. razlastitev) ali za protipravno povzročeno škodo (npr. sojenje v razumnem roku; neutemeljen obsodba za kaznivo dejanje), ni pa zakona, ki bi urejal odškodninsko odgovornost države za sodniško napako, za kakršno gre lahko npr. v primeru stečaja. Zato je treba izhajati iz prvega odstavka 15. člena Ustave in iz 26. člena Ustave (in deloma po analogiji uporabiti določbe OZ).
Kot problem bi se lahko postavilo vprašanje pravnomočnosti sodnih odločb, zaradi katerih (ker so posledica sodniške napake) bi država odškodninsko odgovarjala. Vendar pravnomočnost sodnih odločb, ki naj bi sanirala vse neustavnosti in nezakonitosti, ni problem, ker odškodninska odgovornost države nič ne posega v pravnomočno sodno odločbo. Poleg tega praviloma pride do vprašanja (in uveljavljanja) odškodninske odgovornosti šele potem, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo. Po stališču Ustavnega sodišča v odločbi št Up-252/96 z dne 30.9.1999 pa se »z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja«, oziroma z drugimi besedami: s pravočasno vložitvijo ustavne pritožbe se ustavni pritožnik varuje pred učinki pravnomočnosti.[13]
Iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe, ne pa, da se o teh vprašanjih razpravlja v postopku, ki za to ni predviden (npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 879/2008 z dne 29.3.2012). Če tega stranka ne naredi, škoda ni posledica sodniške napake, temveč je posledica nedejavnosti stranke. Neizčrpanje pomeni tudi neobstoj vzročne zveze (med protipravnim ravnanjem in nastankom škode): oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice, je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tek vzročne zveze.
Za t.i. sodniško napako je, kot je bilo že poudarjeno, odgovorna država in ne sodnik. Sodnika varuje (v smislu imunitete) t.i. sodniška neodvisnost,[14] ki se seveda nanaša zlasti na razlago in uporabo prava (ne varuje pa ga npr. pred korupcijo pri sojenju). Zato neposredno odškodninsko odgovarja samo država. Sodnikova neodvisnost (in imuniteta) je s tem ohranjena, sodnik je zavarovan pred (neutemeljenim) nadlegovanjem (s tožbami nezadovoljnih strank), ustavna pravica oškodovanca do povračila škode iz 26. člena Ustave pa zavarovana. Tožena stranka je torej država. Pri sodniški napaki ne pride v poštev drugi odstavek 26. člena Ustave kot podlaga za odškodninski zahtevek neposredno zoper sodnika (ne samo, ker ni zakonske podlage za to, temveč tudi zaradi ohranjanja sodniške neodvisnosti).
Država torej odškodninsko odgovarja za sodniško napako. Zastavi pa se vprašanje, kdaj sploh lahko govorimo o sodniški napaki. Gre za dva vidika tega vprašanja: pri katerih ravnanjih sploh lahko govorimo o sodniški napaki in ali morajo biti ta ravnanja storjena krivdno. Moje stališče glede slednjega: ker gre za javnopravno odgovornost države in ne za njeno civilnopravno odgovornost, ni pomemben civilni delikt – ni torej pomembna krivda sodnika. Pomembno je to, kar je zapisano že v 26. členu Ustave, ki na ustavni ravni ureja tri pogoje za odgovornost države: obstoj škode, protipravno ravnanje (ne krivda!) državnega organa v zvezi z opravljanjem njegove službe ali druge dejavnosti in vzročno zvezo med škodo in protipravnim opravljanjem službe ali dejavnosti.
Glede protipravnega ravnanja sodnika, za katerega odškodninsko odgovarja država, se v teoriji zastavlja vprašanje, ali je za obstoj protipravnosti ravnanja (sodniške napake) treba ugotoviti krivdo sodnika. Z drugimi besedami: ali pojem protipravnosti krivdo absorbira ali pa je tako kot pri civilnih odškodninskih obveznostih krivda tudi tu ena od predpostavk za protipravnost ravnanja. Sodna praksa je sprejela klasičen civilistični model tudi za javnopravno odškodninsko razmerje, medtem ko so v teoriji stališča deljena: eni zagovarjajo, da mora biti tudi pri javnopravni odgovornosti države sodnikova protipravnost krivdna (po civilističnem konceptu, da država odgovarja za izbiro drugega, če je ta škodo povzročil krivdno), drugi zagovarjajo stališče, da ne gre za vprašanje krivde sodnika, temveč za krivdo države in da je država kriva vedno, kadar ravna protipravno. Moje mnenje je, da bi bilo treba iti po tem konceptu, da je država kriva vedno, kadar ravna protipravno. Tudi stališče Zobca je: »Vrinjenje subjektivnih, krivdnih prvin v javnopravno odškodninsko razmerje med državo (kot povzročiteljem škode s svojim oblastnim ravnanjem) in civilnim subjektom (kot oškodovancem) ne bi bilo v skladu z ustavnim konceptom odgovornosti države za protipravno izvrševanje oblasti.« in »Zato prvi odstavek 26. člena Ustave govori o samo treh predpostavkah: škodi, protipravnosti ravnanja in vzročni zvezi med takim ravnanjem in škodo. Krivda, ki se vselej navezuje na konkretnega storilca, je tu absorbirana s protipravnostjo ravnanja – preprosto zato, ker velja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, ne glede na to, prek katere veje oblasti je bila škoda storjena in kdo je bil tisti, ki je protipravno ravnal (oblast so ljudje, konkretni posamezniki – personalni substrat države).«[15] Ne nazadnje tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-695/11 z dne 10.1.2013 izhaja, da lahko privede dosledno vztrajanje pri konceptu krivdne odgovornosti v takih primerih do protiustavne razlage 26. člena Ustave.[16]
Vendar se tudi v primeru javnopravne odgovornosti države za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem organa (brez zahteve po krivdi), za protipravno ravnanje sodnika oziroma sodišča (za katerega odgovarja država kot za sodniško napako) lahko štejejo samo tista ravnanja, ki pomenijo grobe kršitve sodniške dolžnosti – sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje se izraža prek očitne napačnosti), zloraba oblasti, korupcija, nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku, druge grobe kršitve poštenosti postopka. Sodna praksa s protipravnostjo razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, kakršno predstavlja tudi napake, ki so »povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti, izdaje odločbe izven kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka, neuporabe povsem jasne zakonske določbe ali neobrazloženega odstopa od ustaljene sodne prakse)« (sodba Vrhovnega sodišča III Ips 48/2010 z dne 17.12.2012). Po Zobcu se tako napolnjen standard protipravnosti že izenačuje s primeri sodniške samovolje, ki se navzven kaže kot očitna napačnost in ki pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.[17] Oceno samovolje oziroma arbitrarnosti namreč lahko Ustavno sodišče izreče le, če sodišče svoje odločitve ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da je mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev.[18]
Tax-Fin-Lex d.o.o.
pravno-poslovni portal,
založništvo in
izobraževanja
Tax-Fin-Lex d.o.o.
Železna cesta 18
1000 Ljubljana
Slovenija
T: +386 1 4324 243
E: info@tax-fin-lex.si
PONUDBA
Predstavitev portala
Zakonodaja
Sodna praksa
Strokovne publikacije
Komentarji zakonov
Zgledi knjiženj
Priročniki
Obveščanja o zakonodajnih novostih
TFL AI
TFL IZOBRAŽEVANJA
TFL SVETOVANJE
TFL BREZPLAČNO
Brezplačne storitve
Preizkusite portal TFL
E-dnevnik Lex-Novice
E-tednik TFL Glasnik
Dodatni članki