TFL Vsebine / TFLGlasnik

V prejšnjih dveh številkah TFL Glasnika ste spoznali projekt EcoLex Life, katerega glavni cilj je ozaveščanje o okoljski odgovornosti, in predloge nekaterih sprememb Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki smo jih predlagali Ministrstvu za okolje in prostor. V želji po izboljšanju učinkovitosti sistema odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode s tokratnim prispevkom izpostavljamo še dve ključni pomanjkljivosti, za kateri upamo, da bosta kmalu odpravljeni.

Naj spomnimo, sistem odgovornosti za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode (t. i. okoljska odgovornost) uzakonja obveznost vsakega izvajalca poklicne dejavnosti (podjetja, obrtniki, samostojni podjetniki posamezniki, izvajalci gospodarskih javnih služb itd.), da v primeru povzročitve okoljske škode oziroma neposredne nevarnosti za nastanek take škode na lastne stroške izvede z odločbo Agencije RS za okolje naložene preprečevalne oziroma sanacijske ukrepe. Skladno z načelom »onesnaževalec plača« mora povzročitelj škode kriti stroške teh ukrepov, vključno s stroški ugotavljanja okoljske škode, vodenja upravnega postopka in zbiranja podatkov ter stroški spremljanja in nadzora izvajanja ukrepov.

 

1. Pravica do vložitve zahteve za uvedbo postopka – 1. odstavek 110.g člena ZVO-1

 

Agencija RS za okolje (ARSO) je pristojni organ za obravnavo primerov neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode ali že nastale okoljske škode.

Skladno z Zakonom o varstvu okolja (ZVO-1) pojem okoljske škode zajema škodo na nekaterih (posebnih) delih okolja, in sicer na:

• zavarovanih živalskih in rastlinskih vrstah, njihovih habitatih in habitatnih tipih,
• vodah ter
• tleh.

Okoljska škoda se lahko kaže tudi kot prizadetost funkcije naravnega vira, torej kot zmanjšanje koristne vloge, ki jo ima posebni del okolja za drug del okolja ali za javnost. Naravni habitat kot naravni vir je na primer lahko koristen za očiščevanje vode, preprečevanje poplav, predstavlja vir hrane za živali, človeku omogoča rekreacijo, gojenje hrane itd.

Agencijo lahko o okoljski škodi obvesti vsakdo, obvestilo s posebno zahtevo za ukrepanje pa lahko pošljejo le:

• pravne ali fizične osebe, ki so zaradi nastanka okoljske škode prizadete ali bi bile lahko prizadete (so jim kršene ali ogrožene z ustavo ali zakonom priznane pravice – npr. zdravje, premoženje), in
• nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja.

Določba prvega odstavka 110.g člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) nevladnim organizacijam, ki delujejo v javnem interesu na področju ohranjanja narave ne daje pravice do vložitve zahteve za ukrepanje agencije v skladu z določbami, ki urejajo odgovornost za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode. Takšna ureditev se ne zdi smiselna, saj imajo nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju ohranjanja narave, največ znanja o živalskih in rastlinskih vrstah ter njihovih habitatih in delujejo v javnem interesu prav v smislu tega pomembnega posebnega dela okolja. Pri okoljski škodi, povzročeni zaščitenim živalskim in rastlinskim vrstam ter njihovim habitatom načeloma tudi ni neposredno prizadetih posameznikov, ki bi sicer imeli interes za prijavo škode in vložitev zahteve za ukrepanje.

Druga težava določbe prvega odstavka 110.g člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) je dejstvo, da se nanaša le na obvestila/prijave primerov že nastale okoljske škode, ne pa tudi neposredne nevarnosti okoljske škode. To pomeni, da zakon nobeni fizični ali pravni osebi ne daje pravice zahtevati ukrepanje agencije v primerih, ko okoljska škoda še ni nastala, obstaja pa neposredna nevarnost, da bo do take škode prišlo. Menimo, da bi bilo potrebno intervencijo upravičenih vlagateljev razširiti tudi na primere neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode, saj bo le tako zagotovljeno pravočasno ukrepanje agencije. Vsekakor so preprečevalni ukrepi praviloma tudi veliko cenejši od sanacijskih, ki jih je potrebno izvesti v primeru že nastale okoljske škode. Pri tem pa ne gre zanemariti dejstva, da popolna sanacija pri obsežnejših posegih v okolje velikokrat niti ni več mogoča.

V okviru projekta EcoLex Life smo Ministrstvu za okolje in prostor predlagali, da pravico vložiti zahtevo za ukrepanje podeli tudi nevladnim organizacijam s statusom nevladne organizacije v javnem interesu na področju ohranjanja narave, samo vsebino pravice za vložitev zahteve za ukrepanje pa razširi tudi na primere neposredne nevarnosti okoljske škode.

Želimo si, da bi bila agencija primorana preveriti tudi vse prijave in obvestila drugih oseb ter anonimne prijave neposredne nevarnosti okoljske škode oziroma že nastale okoljske škode. Trenutno se lahko namreč sama odloči, katero obvestilo bo preverila in katero ne, zaradi česar marsikatera okoljska škoda morda nikoli ne bo dočakala sanacije oziroma bo s širjenjem ogrozila še več naravnih virov, s tem pa tudi nas in naše življenjsko okolje.

 

2. Stečaj odgovornega povzročitelja neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode ali že nastale okoljske škode

 

Slovenska zakonodaja ne ponuja rešitve za primere, ko Agencija RS za okolje ne more izterjati povrnitev stroškov preprečevalnih in sanacijskih ukrepov zaradi stečaja odgovornega onesnaževalca.

Agencija RS za okolje ima zato tudi manjši interes (motivacijo) začeti oziroma voditi postopke zoper povzročitelje, za katere lahko domneva, da so blizu insolventnosti, saj je omejena z lastnimi finančnimi sredstvi. Enak pomislek se pojavi v zvezi s kritjem stroškov sanacijskih ukrepov v primerih, ko povzročitelj okoljske škode ni znan.

Ena od možnosti, ki bi premostila omenjeno težavo, so v proračunu ali posebnem skladu rezervirana javno-finančna sredstva za izvedbo sanacije okoljske škode. To bi omogočilo, da se okoljska škoda sanira, ko je to še fizično mogoče in stroškovno sorazmerno, in da ne postane t.i. staro breme.

Projekt EcoLex Life se zavzema za rešitev, kjer bi odločbo Agencije RS za okolje izvršil drug organ, saj bi le tako lahko v celoti rešili problem izogibanja agencije obravnavanju primerov okoljske škode, ki bi lahko zaradi visokih stroškov sanacije pomenili tudi visoke finančne obremenitve agencije (neodvisnost agencije).

Če vas zanima, katere so še druge pomanjkljivosti zakonske ureditve okoljske odgovornosti in kakšni so naši predlogi izboljšav, preberite dokument, ki smo ga v okviru projekta EcoLex Life poslali Ministrstvu za okolje in prostor. Dostopen je na povezavi.