TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 97/2015 z dne 10. 9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3057/2013 z dne 12. 2. 2014 in ustavna pritožba zoper točko I./1 izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3057/2013 z dne 12. 2. 2014 v delu, ki se nanaša na obseg varstva satire, se zavrneta.  

Objava fotografije lahko pomeni občutnejši poseg v osebnostne pravice prizadete osebe kot besedilni članek. Zato stališče sodišča, po katerem je treba opraviti ločeno tehtanje nasprotujočih si pravic v povezavi z objavljenima fotografijama, ni sporno niti z ustavnopravnega niti konvencijskega vidika varstva svobode izražanja. Zahteva po ločenem tehtanju nasprotujočih si pravic v zvezi z objavo fotografij namreč ne pomeni, da bi sodišče, ko ločeno presoja dopustnost objave besedilnega članka in fotografije, to storilo zunaj konteksta, v katerem je prišlo do objave vsakega od njiju.   Stališče, da imajo fotografije veliko močnejšo dokumentarno in sporočilno moč in da morajo zaradi pojmovne odprtosti sporočanja z neverbalnim komunikacijskim sredstvom novinarji pri tovrstnih objavah ravnati posebej tankočutno in odgovorno, ni sporno z vidika novinarske svobode izražanja, varovane v prvem odstavku 39. člena Ustave.   V obravnavani zadevi je treba upoštevati okoliščino, da je tožnik na fotografiji tudi (in celo primarno) v vlogi družinskega očeta. Tudi tožniku kot politiku je treba priznati in omogočiti pravno varstvo zoper nedopustne posege v njegovo čast in dobro ime, še zlasti takrat, ko kot družinski član varuje ugled svoje družine. Četudi je tožnik kot politik dolžan sprejeti zelo ostre in provokativne kritike na svoj račun, mu je treba priznati pravno varstvo pred neupravičenimi posegi, ki se raztezajo na družinske člane. Tako je tudi v obravnavanem primeru, ko se kritika oziroma satirična objava razteza tudi na družinske člane.   Kljub izhodišču, da satirični stil izražanja mnenj in kritik uživa širše varstvo, se ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve izkaže, da dejstvo, da je bila sporna primerjava fotografij umeščena v satirično rubriko, ne more pomeniti tiste okoliščine, ki bi tehtanje prevesila v prid pritožničini svobodi izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave).