TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Poleg tega tožnik tudi ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1) zaradi namerne odtegnitve določenih socialnih ali drugih temeljnih storitev oziroma dobrin. Trditveno breme v zvezi s tem pa je na tožniku. Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države.

Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov bodisi subsidiarne škode ali zgolj prepovedi vračanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice oziroma Sodišča EU. Tožnik je podal elemente, ki so preveč oddaljeni od zgoraj opredeljenih relevantnih okoliščin glede nečloveškega ravnanja. Tožnik torej ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V takih okoliščinah tožena stranka tudi nima obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne.