TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
1. Sodišče sme šteti, da je tožeča stranka tožbo umaknila le v
primeru dejanskega izostanka pravilno vabljenih pravdnih strank na
novi narok, sicer pa ob pogojih 216. člena ZPP nastopi mirovanje
postopka (2. odstavek 499. člena ZPP).
2. Vložitev in obravnavanje nasprotne tožbe pomeni združitev dveh
postopkov v enotno obravnavanje. Zato istih dejstev in pravdnih
dejanj, ki učinkujejo na oba postopka ni mogoče omejiti samo na en
postopek (189. člen ZPP).

Oba pravna stavka izhajata iz naslednje dejanske in pravne situacije:
Po ugovoru zoper plačilni nalog je tožena stranka vložila nasprotno
tožbo. Prvi narok je sodišče preložilo, ker se ga tožeča stranka ni
udeležila, tožena stranka pa se ni hotela spustiti v obravnavanje
zadeve. Tudi drugega naroka se pravilno vabljena tožeča stranka ni
udeležila, pooblaščenec tožene stranke, ki je prišel, pa je izjavil,
da se ne spusti v obravnavanje glede tožbenega zahtevka tožeče
stranke, pač pa je predlagal, da sodišče opravi obravnavo po
nasprotni tožbi.
Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka člena 499 ZPP štelo
tožbo za umaknjeno, o zahtevku po nasprotni tožbi pa je obravnavalo
in izreklo sodbo.
Pritožbo tožeče stranke zoper sklep o umiku je sodišče druge stopnje
zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z
obrazložitvijo, da ima izjava tožene stranke na prvem in na drugem
naroku, da se ne spušča v obravnavanje zadeve po tožbi tožeče stranke
enak učinek kot opustitev prihoda na naroka.
Republiški javni tožilec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti
zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku
člena 354 ZPP zaradi nepravilne uporabe določbe 2. odstavka člena 499
ZPP in med drugim poudaril, da v 1. odstavku člena 499 ZPP/77 zakon
določa izjemo od pravila, da ne nastopi mirovanje postopka, če ne
pride na pripravljalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo
nobena stranka. Po pravni teoriji se izjeme morajo tolmačiti
restriktivno, ker sicer splošno pravilo izgubi svoj pomen. Zato je
nedopustno enačenje popolnega izostanka obeh strank z navzočnostjo
strank, ki se ne spustita v obravnavanje zadeve, ker v slednjem
primeru nastopi mirovanje postopka. Fikcijo, da se šteje, da je
tožeča stranka umaknila tožbo, je možno uporabiti le v primeru, če
sta obe stranki izostali s pripravljalnega naroka ali prvega naroka
za glavno obravnavo in naslednjega naroka.
Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo z naslednjo
obrazložitvijo:
'Z uvedbo mirovanja postopka v pravdnem postopku za gospodarske spore
se določba člena 499 ZPP/77 povezuje s členom 216 ZPP/77, ki navaja
dejanske situacije, ki povzroče ali morejo povzročiti pravni učinek
mirovanja postopka. Tako loči tudi izostanek obeh strank kakor tudi
njun prihod na narok, pa se ne spustita v obravnavanje zadeve. Zakon
o pravdnem postopku torej ne šteje za enaki dejanski situaciji, ko
obe stranki ne prideta na glavno obravnavo in če prideta pa se potem
odstranita, ne da bi se spustili v obravnavanje. Iz tega tedaj
izhaja, da pojem izostanka obeh pravdnih strank od obravnave ne
konsumira tudi situacije prihoda obeh strank na narok, ne da bi se
spustili v obravnavanje pa tudi ne situacije izostanka ene stranke in
prihoda druge stranke, ne da bi se spustila v obravnavanje zadeve.
Pravni učinek določb člena 499 ZPP je vezan le na dejstvo, če na
pripravljalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo in
naslednji narok ne pride nobena stranka. Fikcija umika tožbe tedaj ne
more nastati v primeru, da prideta obe stranki na glavno obravnavo in
se ne spustita v obravnavanje ali če pride le ena stranka in se ta ne
spusti v obravnavanje zadeve. Po tej določbi sme torej sodišče šteti
tožbo za umaknjeno le v primeru dejanskega izostanka pravilno
vabljenih obeh strank sicer pa ob ostalih pogojih 216. člena ZPP
nastopi mirovanje postopka.'
V zvezi z drugim stavkom je treba pripomniti, da se tožeča stranka ni
pritožila zoper sodbo, vendar je tožena stranka v svojem odgovoru na
zahtevo zastopala stališče, da gre v zadevi za dva povsem ločena
zahtevka, ki imata svojo usodo v materialnem pogledu in ju je zato
treba ločeno obravnavati tudi v procesnem smislu. Glede na to je
Vrhovno sodišče opozorilo na sledeče:
Ne drži, da je obravnavanje zahtevka iz nasprotne tožbe povsem ločeno
in neodvisno. Procesna neodvisnost velja v primeru, če svoj zahtevek
uveljavlja tožena stranka posebej s samostojno tožbo. Nasprotne tožbe
pa ni mogoče vložiti ne pred začetkom niti po prenehanju glavne
pravde. Vložitev in obravnavanje nasprotne tožbe pomeni združitev
obeh postopkov v enotno obravnavanje, ki je v interesu tožene stranke
zaradi ekonomičnosti postopka (skupnega obravnavanja in dokazovanja,
ugodnejše pristojnosti), možnosti pobotanja in njenega boljšega
položaja v pravdi sploh. O obeh zahtevkih po redni in nasprotni tožbi
se obravnava in odloča na istih narokih skupno in se tudi razpis
glavne obravnave ne more ločiti posebej za tožnikov in ločeno za
toženčev zahtevek. Zato tudi ista dejstva in pravdna dejanja ne
morejo povzročiti samo enostranskega pravdnega učinka (z izjemo po 2.
odstavku člena 329 ZPP/77 - delna sodba), temveč učinkujejo celovito.
Sodišče je kršilo tedaj procesno pravilo, ko je na predlog tožene
stranke obravnavalo le o njenem zahtevku ne pa o obojestranskih
zahtevkih redne in nasprotne tožbe.