TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Upravičenec do denacionalizacije, kateremu je bilo premoženje podržavljeno na način iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji in je ob sklenitvi pogodbe prejel kupnino, ki je presegala 30% vrednosti podržavljenega premoženja, mora v primeru vrnitve podržavljenega premoženja vrniti kupnino v celoti (1. odstavek 72. člena zakona o denacionalizaciji - Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93).

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem nasprotne udeleženke v reviziji, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o višini kupnine, ki jo mora povrniti predlagatelj, zmotno uporabili določbo 1. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po tej določbi se odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu tega zakona, pri odločanju o denacionalizaciji ne upoštevajo, razen, če so presegle 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Po 1. odstavku 6. člena ZDen se splošni oziroma odškodninski predpisi glede zadev, ki jih ureja ta zakon, uporabljajo le, če niso v nasprotju s tem zakonom. V 1. odstavku 72. člena je določena izjema od splošnega načela obligacijskega prava, da mora vsaka stranka v primeru razdora pogodbe vrniti vse, kar je prejela. Izjema velja le za primer, če dana odškodnina ni presegla 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Nobene pravne podlage ni, da bi lahko tisti, ki mu je v primeru iz 5. člena ZDen vrnjeno premoženje v naravi, obdržal tudi prejeto kupnino v višini 30% vrednosti podržavljenega premoženja, če je prejel višjo odškodnino. Ni mogoče pritrditi predlagateljevemu stališču, ki sta ga sprejeli sodišči prve in druge stopnje, da bi bilo v primeru njegove obveznosti do povrnitve celotne kupnine kršeno načelo enakopravnosti upravičencev, ki jim je bilo vrnjeno premoženje v naravi, prejeli pa so zanj različno odškodnino. Vprašanje neenakosti med tistimi, ki so ob nacionalizaciji dobili odškodnino v višini do 30% vrednosti stvari, in tistimi, ki so dobili višjo odškodnino, je obravnavalo tudi Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti 1. odstavka 72. člena ZDen (Ur. l. RS, št. 24/95). Zavzelo je stališče, da ta določba ni v nasprotju z ustavo. Pri tem je poudarilo, da je z navedeno določbo zakonodajalec vzpostavil socialno vrednotesnje na temelju distributivne pravičnosti, kjer je neenakost dovoljena, če za to obstoje splošno sprejemljivi temelji. Tak splošni temelj je podan, če gre za nadomestilo, ki je pretežno simbolične narave. Ne gre torej za kršitev načela enakosti pred
zakonom in je neenakost utemeljena ob upoštevanju vprašanja pravičnosti.

Besedilo 1. in 2. odstavka 72. člena ZDen ne omogoča razlage, da je hotel zakonodajalec s pravico upravičenca, da obdrži 30% vrednosti podržavljenega premoženja, nadomestiti nemožnost uporabe premoženja. Zato po oceni revizijskega sodišča drugačno stališče sodišča druge stopnje ni sprejemljivo. Pri razlagi volje zakonodajalca pa je treba upoštevati tudi, da 1. odstavek 72. členi ni edini primer, ko je pravni položaj upravičencev do vrnitve podržavljenega premoženja odvisen od višine prejete odškodnine. Po 4. členu ZDen so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe, ki jim je bilo ob določenih pogojih premoženje neodplačni podržavljeno. Za neodplačno podržavljeno premoženje pa se po 2. odstavku 90. člena šteje tudi premoženje, za katero je bila dana odškodnina, pa ta ni presegla 30% njegove vrednosti. V tem primeru je od višine prejete odškodnine odvisno, če je bivši lastnik podržavljenega premoženja sploh upravičen do denacionalizacije.