TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 1., 2. in 4. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

V 3. točki sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave je zapisano, da ne učinkuje na zavarovane terjatve, v posodobljenem seznamu pa je upnikova terjatev kljub temu vsebovana in razdeljena na zavarovani in nezavarovani del, zato se kot pravno pomembno izkaže upnikovo pritožbeno zatrjevanje, da ni podal soglasja k takšnemu prestrukturiranju terjatve.

Prestrukturiranje terjatev je eden od ukrepov finančnega prestrukturiranja in zajema različne vrste sprememb terjatve (zmanjšanje glavnice, znižanje obrestne mere, odložitev dospelosti,...). V postopku poenostavljene prisilne poravnave lahko pride do prestrukturiranja po določbi 221.n člena ZFPPIPP, na katero se sklicuje pritožba, pri čemer ta določba med ukrepi prestrukturiranja zavarovanih terjatev res ne navaja spremembe zavarovanih terjatev v nezavarovane, ampak ukrepe omejuje na odložitev dospelosti teh terjatev, znižanje obrestnih mer in preoblikovanje ločitvenih pravic, s katerimi so zavarovane te terjatve, v skupne ločitvene pravice. Gre za t. i. prisilno prestrukturiranje zavarovanih terjatev, ki učinkuje tudi na terjatve upnikov, ki niso privolili v sprejetje poenostavljene prisilne poravnave, zato je za sprejem tega ukrepa predpisan poseben postopek in potrebna večina. Vendar pa pritožba ob tem prezre, da je v postopku poenostavljene prisilne poravnave mogoče tudi prostovoljno prestrukturiranje zavarovanih terjatev, pri katerem oblike prestrukturiranja niso omejene, kar pomeni, da je prestrukturiranje možno tudi s preoblikovanjem terjatve iz zavarovane v nezavarovano, kar je v predmetni zadevi dolžnik tudi storil z upnikovo terjatvijo.

Delitev terjatve na zavarovani in nezavarovani del predstavlja obliko prostovoljnega prestrukturiranja zavarovane terjatve, zakon pa kot pogoj za to poleg obličnosti predpisuje tudi soglasje imetnikov teh zavarovanih terjatev.

Zastavni upnik lahko poplačilo zavarovane terjatve sodno ali zunajsodno uveljavlja in doseže tako iz premoženja, ki je predmet zastavne pravice, kot tudi iz kateregakoli drugega dolžnikovega premoženja, zato tudi sodišče lahko dovoli opravo izvršbe tudi na premoženje, ki ni zastavljeno premoženje, in sicer v polnem obsegu, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice.