TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.585,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Vrhovno sodišče kot sodišče v smislu tretjega odstavka 267. člena PDEU je dolžno predložiti zadevo SEU, ob predpostavki, da je vprašanje razlage prava EU za odločitev bistveno, v sodni praksi SEU pa nanj še ni bil dan odgovor. Pritožnik je predlagal postavitev predhodnih vprašanj SEU v zvezi z izvajanjem Šeste direktive, pri čemer je prvo vprašanje navezal na dejstvo, da je kupec plačal prodajalcu del zneska iz računa (v višini DDV), drugo vprašanje o pravici do odbitka DDV pa se nanaša na primer, kadar zavezanec prejme račun, ki dokazuje avansno plačilo. Vrhovno sodišče je tožeči stranki odgovorilo, da za odločitev v konkretnem primeru ni bistvena razlaga Šeste direktive glede na dejstvo, da je tožeča stranka kot podlago za odbitek vstopnega davka uporabila neustrezen račun, oziroma listino, ki te lastnosti nima, ker vsebuje neresnične podatke. Ker torej prvi pogoj za predložitev zadeve SEU ni bil podan, je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek tožeče stranke, da je Vrhovno sodišče ravnalo protipravno, ker je opustilo svojo dolžnost predložitve zadeve SEU.

V konkretnem primeru račun ne potrjuje tistega poslovnega dogodka, ki se je zgodil glede na ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku, za katerega tožeča stranka ni trdila, da v njem ni sodelovala. Če je tožeča stranka za blago, ki ga je kupila za opravljanje svoje obdavčljive dejavnosti, plačala del kupnine kot avans za blago, katerega lastnica naj bi postala ob sklenitvi pogodbe, bi morala zahtevati, da ji prodajalec izda račun, ki ustreza takemu dejanskemu stanju. Tožeča stranka pa je pri davčnem obračunu upoštevala račun, ki potrjuje neka popolnoma druga dejstva. Tako stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča jasno izhaja in ga tožeča stranka nekritično obrača s ponujanjem možnosti, kako naj se račun lahko bere drugače od tistega kar je v njem zapisano. S tem pa Vrhovnemu sodišču tudi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno očita kršitev prava EU.