TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prva in druga poved četrtega odstavka 48. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 75/15, 74/16 in 5/17) se razveljavita.   Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretje povedi četrtega odstavka 48. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih se zavrže.   Pobudnice same nosijo svoje stroške postopka s pobudo.  

Zakonska omejitev višine stroškov upravljanja računa, ki jih smejo člani Centralne depotne družbe zaračunati fizičnim osebam, neposredno učinkuje na pravni položaj pobudnic. Od pobudnic ni mogoče pričakovati, da izzovejo sodni spor na način, da sklepajo pogodbe, ki so pri opredelitvi njihove bistvene sestavine (cene) v nasprotju s prisilnimi predpisi.   Relativna omejitev stroškov, ki so jih fizičnim osebam upravičene zaračunati pobudnice, pomeni zakonodajno omejitev pogodbene svobode glede bistvene sestavine pogodbenega razmerja. Zgolj dejstvo, da je v primeru vrednostnih papirjev manjše vrednosti strošek upravljanja računa lahko relativno visok in da lahko v posameznih izjemnih primerih celo presega vrednost vrednostnih papirjev na računu, ne vzpostavlja posebno tesne povezave z dejavnostjo, ki jo opravljajo pobudnice. Zato izpodbijana ureditev pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave.   Sámo imetništvo vrednostnega papirja ne pomeni nujne dobrine in ne zadeva nobenih posebno občutljivih interesov potrošnika, ki bi lahko utemeljili potrebo po posebnem varstvu v smislu javne koristi. Če ni izkazana javna korist, je poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude protiustaven.