TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi Okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji - kazni zapora spremeni tako, da je obdolženi A. A. kriv,

da je v času, ko je zaradi duševne motnje, disocialne in čustveno neuravnovešene osebnostne motnje, torej mešane osebnostne motnje (F61.0), bila njegova sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana,

poskušal umoriti nekdanjo partnerico L. L., tako, da ji je skušal vzeti življenje na grozovit način,

s tem, da je 28. 4. 2022 med 12.20 in 13.03 uro na zelenici v bližini stanovanjskega bloka na ... v M., kjer L. L. živi, pristopil do nje, ko ga ni mogla pričakovati in ne zaznati, glede na to, da ji je prišel izza hrbta, medtem ko je L. L., obrnjena proč, klečeča česala psa in ji dejal: "Evo ti, kurba, na!", zatem pa jo z bejzbolskim kijem udaril po zadnjem delu glave in po predelu tilnika ter zgornjega dela roke, nakar je L. L. vstala iz čepečega položaja in se obrnila proti A. A. ter se z njim borila za kij, da bi se ubranila nadaljnjih udarcev, ob tem pa jo je onesposobil s tem, da jo je poškropil s solzivcem, zaradi česar je padla na sprednjo stran telesa, kjer jo je ležečo in zaslepljeno od solzivca, še večkrat z bejzbolskim kijem udaril po predelu hrbta, nog, rok, nazadnje še po glavi, vse dotlej, ko ga je s klicem premotil H. H., čigar pozornost sta predhodno pritegnila pasji lajež in žensko kričanje, nakar je A. A. s kijem v roki odšel do vozila, ki ga je imel parkiranega v neposredni bližini in s kraja odpeljal, L. L., ki je neposredno po prizadejanih poškodbah na kraju večkrat izgubila zavest, pa je s svojim ravnanjem povzročil številne poškodbe glave: razpočne rane, zlom lobanje, akutni subduralni hematom na levi strani glave in udarnino leve strani možganov, kot tudi udarnino obeh zapestij ter leve goleni, zaradi udarnine možganov in krvavitve pod možgansko ovojnico pa je bilo v nevarnosti njeno življenje, zaradi vseh poškodb glave pa bo vselej v manjši meri okvarjeno njeno zdravje, pri čemer je tudi zaradi nudene hitre medicinske pomoči in oskrbe L. L. bilo njeno stanje kontrolirano in je ostala pri življenju, je torej A. A. s svojim naklepnim kaznivim dejanjem začel, pa ga ni dokončal.

S tem je storil poskus kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika.

Po 116. členu Kazenskega zakonika v zvezi s prvo alinejo 50. člena in 1. točko prvega odstavka 51. člena Kazenskega zakonika se obdolžencu izreče kazen 13 (trinajst) let zapora.

II. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Zakonska določba šestega odstavka 492. člena ZKP omogoča za primere, ko je kaznivo dejanje storjeno in niso podani drugi razlogi opravičljivosti, prav tako pa ni podana neprištevnost, nadaljevanje kazenskega postopka z obtožnico ali obtožnim predlogom. V takem primeru sodišče najprej zavrže predlog državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa, tako v primeru, če državni tožilec predlog umakne, kot tudi če sodišče po obravnavi sámo ugotovi, da za izrek ukrepa ni izpolnjen pogoj neprištevnosti. Zavrženje predloga nima učinkov, ki bi onemogočali ponovno sojenje za isto kaznivo dejanje na podlagi obtožnega akta državnega tožilca, ki mora biti vložen najpozneje v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju.

Zoper obtožnico iz šestega odstavka 492. člena ZKP (v nobenem primeru) ni ugovora, saj se v tem primeru smiselno uporablja določba tretjega odstavka 344. člena tega zakona. Neizdaja sklepa o zavrženju predloga torej na (ne)dopustnost ugovora zoper obtožnico nima prav nobenega vpliva.

Stališče sodišča prve stopnje, da je kot objektivno okoliščino v okviru presoje grozovitosti načina odvzema življenja možno upoštevati le trajanje fizičnih bolečin oškodovanke, je napačno.

Utemeljevanje grozovitosti načina odvzema življenja zgolj ali predvsem na količini trpljenja žrtve, ki da je ali ni presežna, je namreč v neskladju s svetostjo človeškega življenja in s človekovim dostojanstvom.

Obdolženec je imel možnost, da se brani pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje, zato ne gre za sodbo presenečenja.