TFL Vsebine / TFLGlasnik

V slovenskem prostoru, kot tudi v širšem primerjalno pravno relevatnem okolju se redoma soočamo s hudimi kršitvami cestnoprometnih predpisov, ki poleg napada na kazensko pravno dobrino javne varnosti in njeno specialnejšo obliko cestnoprometne varnosti pogosto ogrožajo ter tudi poškodujejo storilčeve soudeležence v prometu. Nemalokrat se objestna obnašanja voznikov končajo tudi s smrtjo. Predvsem pa je v tem smislu v središču kazenskopravnih razprav problematika protipravno dogovorjenih cestnoprometnih dirk, ki se končajo s smrtjo enega od njihovih udeležencev kot tudi soudeležencev v prometu. Po večletnem pretresanju znotraj vseh instanc nemškega pravosodnega sistema so s tem v zvezi prelomni argumenti dosegli pravnomočnost z nedavno odločbo[1] nemškega vrhovnega sodišča (BGH).[2] V njej sodišče vzpostavi nova merila na področju presoje voljne (volutativne) sestavine eventualnega naklepa. Ta so uporabna in relevantna tako za teorijo kot tudi prakso povsod tam.[3] kjer se posamezni udeleženci v prometu obnašajo posebej zavržno do dobrine življenja in telesne celovitosti soudeležencev v prometu, pri čemer se osredotočajo zlasti na stopnjo samoogrožanja storilca s svojim ravnanjem in motivi za ta samoogrozitvena ravnanja.[4] Pogosto,[5] tudi v slovenskem prostoru,[6] storilci naklepno ogrožajo sprva javno dobrino cestnoprometne varnosti, to nadaljujejo v objestna ravnanja, ki življenjsko nevarno napadejo udeležence v prometu in jim pogosto celo odvzamejo življenje.[7] Opozoriti je treba, da je kar nekaj možnosti, a tudi pasti konstrukcije eventualnega naklepa do smrti žrtve v takih primerih, kot jih nadrobno analizira BGH. Obravnavana sodba je sprožila nekatere zanimive odzive v (nemški) strokovni javnosti, ki se večinoma nagibajo v argumentacijsko smer prekomerne objektivizacije ustvarjenih meril in posledično njihove neskladnosti z institutom krivde kot subjektivnega elementa splošnega pojma kaznivega dejanja.

V eventualnem naklepu lahko storilec izpolni zakonske znake načeloma najtežje nepravnostnega kaznivega dejanja-umora, in sicer kvalifikatorne zakonske znake »zahrbtno« in iz »drugih nizkotnih nagibov«. Pod druge nizkotne nagibe je sodišče subsumiralo zlasti storilčeve motive zmagati na dirki in izvirajoč iz njih grobo objestno napadati ne samo dobrino prometne varnosti, temveč tudi telesne integritete soudeležencev v prometu. Nemški StGB v 211. členu predvideva kot kvalifikatorno okoliščino umora tudi »ravnanje s splošno nevarnim sredstvom«,[8] kar lahko ovrednotimo kot potencialno prednost nemške in deficit oziroma slabost slovenske kazenske zakonodaje.

---

[1] Sodba 4 StR 482/19 z dne 13. junija 2020.

[2] Analiza in predstavitev pogledov kazenskopravne teorije, vezane na problematiko protipravno dogovorjenih cestnoprometnih dirk, ki se končajo smrtno, je na voljo v Ambrož Korljan, Damjan Korošec: Najhujše brezbrižnosti v cestnem prometu so umor, v: Pravnik, št. 7-10/2021.

[3] Zelo podobno dejansko stanje tudi npr. v zadevi Maarohanye proti državi Južna Afrika z dne 8. oktobra 2014

[4] Sodba 4 StR 482/19 z dne 13. junija 2020, tč. 35

[5] Za bežen vpogled bralca v dejansko problematiko gled npr. na https://en.wikipedia.org/wiki/Street_racing (3. 9. 2022).

[6] Za nedavno aktualen primer v slovenskem prostoru glej npr. <https://www.rtvslo.si/crna-kronika/kombi-ki-je-trcil-v-semafor-na-trzaski-pred-policisti-bezal-vse-od-kozine/605707> (3. 9. 2022).

[7] Predmet obravnavane odločbe je bila dirka, organizirana s strani več oseb, ki je potekala po javnih cestah. V konkretni zadevi je želja po zmagi na dirki storilca prignala do hudih kršitev cestnoprometnih predpisov in posledično nesreče, ki je bila vzročno povezana s smrtjo soudeleženca v prometu, pri čemer slednji na dirki ni sodeloval.

[8] Za nemški izvirnik glej §211/II StGB