TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
V postopku za določitev odškodnine je po 103. členu zakona o
nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86) dovoljena revizija
razlaščenca zoper pravnomočno odločbo o odškodnini po določbah zakona
o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini
(Ur.l. SRS, št. 5/80 in 30/87), le, če si je razlaščenec zagotovil
pravico do revizije z ustreznim konkretiziranjem svojih zahtev glede
višine denarne odškodnine oziroma z ustrezno ocenitvijo (v smislu
analogno uporabljenih določb 2. odstavka 40. člena zakona o pravdnem
postopku v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku) vrednosti
svojega interesa, da dobi odškodnino za razlaščeno zemljišče v naravi
(npr. po 2. odstavku 34. člena razlastitvenega zakona) in je na tej
podlagi mogoče ugotoviti, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne
odločbe presega vrednost, ki jo zakon o pravdnem postopku predpisuje
kot pogoj za dovoljenost revizije.

V postopku za določitev odškodnine za razlaščeno kmetijskko zemljišče
je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu določilo denarno
odškodnino po določbah 32. do 48. člena zakona o razlastitvi in
prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. To je za obe
razlaščeni gozdni parceli odmerilo v enotnem znesku 4.361.187 din.
Pritožbo nasprotnega udeleženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot
neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Proti sklepu sodišča druge stopnje je nasprotni udeleženec vložil
revizijo. V njej ni navedel ali opredelil vrednosti izpodbijanega
dela napadenega sklepa. Uveljavljal je revizijski razlog zmotne
uporabe materialnega prava. Med drugim je predvsem grajal, da
prvostopno sodišče ni vztrajalo pri določitvi odškodnine z
izročitvijo drugega ustreznega kmetijskega zemljišča, ki bi ga
predlagajoča stranka kot razlastitveni upravičenec imela na
razpolago, ampak je odškodnino določilo v denarju. Odmerjena
odškodnina ne zadošča za nakup drugega enakovrednega zemljišča.
Zmotno so bili uporabljeni predpisi, ki določajo, v kakšni višini je
treba odmeriti odškodnino za razlaščeni gozd.
Revizijsko sodišče je revizijo zavrglo. V razlogih svojega sklepa je
med drugim navedlo:
V postopku za določitev odškodnine je po 103. členu zakona o
nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. SRS, št. 30/86) dovoljena revizija
zoper odločbo sodišča druge stopnje, če vrednost izpodbijanega dela
pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo zakon o pravdnem postopku
predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije. Načelno izhodišče
razlage te določbe je v 34. členu istega zakona, ki določa, da v
nepravdnem postopku revizija ni dovoljena, razen če zakon določa
drugače. To načelno izhodišče ne omogoča široke razlage pogojev za
dovoljenost revizije iz 103. člena ZNP, temveč nasprotno narekuje
ozko razlago teh pogojev.
Nasprotni udeleženec v obravnavani nepravdni zadevii v postopku pred
sodiščem prve stopnje ni ocenil vrednosti svojega interesa, da dobi
odškodnino za razlaščeno zemljišče v naravi, ne pa v denarju, kakor
mu ponuja predlagajoča stranka. Tega ni storil celo niti v pritožbi
zoper obravnavani sklep prve stopnje, s katerim je sodišče prve
stopnje že tretjič odmerilo denarno odškodnino, niti v obravnavani
reviziji. Z izpodbijanim sklepom pravnomočno odmerjene denarne
odškodnine 4.361.187 din ni mogoče šteti za vrednost nasprotnikovega
interesa, da dobi odškodnino za razlaščeno zemljišče v naravi, to je
v obliki drugega ustreznega zemljišča. To ni mogoče glede na zakonsko
predvideno vrednostno izenačenost razlaščenemu kmetu pripadajoče
odškodnine po 1. odstavku 34. člena v zvezi z 38. členom
razlastitvenega zakona na eni strani - in odškodnine v obliki drugega
ustreznega zemljišča po 2. odstavku 34. člena razlastitvenega zakona
na drugi strani. V reviziji posredno opisani interes nasprotnega
udeleženca, da dobi odškodnino v obliki drugega ustreznega zemljišča
(češ da si z odmerjeno denarno odškodnino ne more kupiti drugega
enakovrednega zemljišča, četudi bi imel možnost za to), ne omogoča
nikakršnega sklepa o vrednosti tega nasprotnikovega interesa - čeprav
sploh ni stvar revizijskega sodišča, da sklepa o vrednosti
razlaščenčevega interesa za odškodnino v obliki drugega ustreznega
zemljišča, ampak je stvar razlaščenca kot nasprotnega udeleženca v
postopku za določitev odškodnine, da si z ocenitvijo vrednosti tega
svojega interesa zagotovi pravico do revizije. Da je to stvar
razlaščenca, je jasno tako v primeru, kakršen je obravnavani, kakor
tudi v primeru, ko bi bila razlaščencu določena odškodnina v obliki
drugega ustreznega zemljišča po 2. odstavku 34. člena razlastitvenega
zakona, vendar pa razlaščenec s konkretnim dodeljenim drugim
zemljiščem ne bi bil zadovoljen, ker da ne ustreza zahtevam citirane
zakonske določbe.
Kar zadeva drugo smer nasprotnikovega izpodbijanja sklepa prve
stopnje v pritožbenem postopku in v enakem obsegu in smeri tudi
izpodbijanja sklepa druge stopnje v tem revizijskem postopku - da je
namreč odmerjena denarna odškodnina prenizka, ker ni odmerjeno tudi
nadomestilo po 14. členu zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS,
št. 17/86, prečiščeno besedilo) - prav tako ni mogoče ugotoviti, da
vrednost izpodbijanega dela pravnomočnega sklepa sodišča druge
stopnje presega vrednost, ki jo zakon o pravdnem postopku (ZPP)
predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije. Nasprotni udeleženec
namreč niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku ni
navedel, za koliko večja denarna odškodnina mu po lastnem prepričanju
zaradi navedenega nadomestila (ali sploh zaradi kakršnegakoli
razloga) gre.