TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. UVOD

V prispevku obravnavamo vprašanje, kakšne možnosti ima davčni zavezanec (v nadaljevanju tudi: dolžnik) na podlagi Zakona o davčnem postopku[1] (v nadaljevanju: ZDavP-2), da odloži izvršbo, kadar je izdana odločba davčnega organa, po kateri mora poravnati denarno obveznost, ki pa je po mnenju davčnega zavezanca neutemeljena. Kot je prikazano v nadaljevanju, so te možnosti precej omejene, tako da davčni zavezanec nima učinkovite možnosti, da bi odložil prisilno izterjavo terjatve, ki izhaja iz odmerne odločbe, do izčrpanja pravnih sredstev. Te pravne možnosti so tako omejene, da je vprašanje, ali je ureditev odloga davčne izvršbe sploh v skladu z Ustavo RS.

To je najbolj vidno na praktičnem primeru. Če davčni zavezanec na primer prejme odločbo, s katero je davčni organ ugotovil, da je davčni zavezanec porok v smislu drugega stavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2[2] in zato odgovoren za plačilo davčnih obveznosti (drugega davčnega zavezanca) v zelo visokem znesku (npr. 2 mio. EUR), tako da mu davčni organ tudi naloži, da mora to obveznost plačati v 30 dneh. Davčni zavezanec meni, da je ta odločba neutemeljena (tudi zaradi neustavnosti ureditve, na kateri temelji, kar pa bo lahko učinkovito uveljavljal šele v sodnem postopku), vendar potrebuje odlog izvršbe za čas, da lahko uveljavi pravno varstvo, najprej v davčnem postopku in nato v sodnem. Tega pa ne bo mogel doseči, če bo zaradi davčne izvršbe pred izčrpanjem pravnih sredstev končal v stečaju. Tako visoke obveznosti ne more poravnati, tako da mu ob takojšnji izvršbi grozi nenadomestljiva škoda zaradi stečaja. Tak davčni zavezanec tako ne more izkazati, da bo v dveh letih poravnal naloženo obveznost, ampak želi odlog davčne izvršbe, dokler ne bodo izčrpana pravna sredstva. Če tega odloga ne bo dobil, bo takojšnja izvršba povzročila stečajni postopek in nastala bo nenadomestljiva škoda.

2. ODLOG DAVČNE IZVRŠBE V SKLADU S 87. ČLENOM ZDAVP-2

V skladu s prvim odstavkom 87. člena ZDavP-2 pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če s tem zakonom ni drugače določeno. Izjemo določa drugi odstavek 87. člena ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, »če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi«.

Iz omenjene določbe tako izhaja, da omenjenega odloga ne more predlagati davčni zavezanec, ampak o njem lahko odloči zgolj davčni organ po uradni dolžnosti. Če tak predlog poda davčni zavezanec, se zavrže.^[3]

Taka možnost odloga davčnemu zavezancu nedvomno ne daje ustrezne možnosti doseči odlog izvršbe, da bi izčrpal pravna sredstva, saj so v praksi zelo redki primeri, da bi isti organ, ki je izdal odmerno odločbo, na podlagi vložene pritožbe sam ugotovil, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Ta možnost odloga pa je neustrezna tudi zato, ker sploh ni možnosti pravnega varstva, če davčni organ ne odloči o odlogu izvršbe po omenjeni določbi.^[4]

3. ODLOG DAVČNE IZVRŠBE V SKLADU S 154. ČLENOM ZDAVP-2

Če davčni organ v primeru vložene pritožbe ne odloči po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2, lahko^[5] začetek davčne izvršbe zadrži iz razloga iz prve točke prvega odstavka 154. člena ZDavP-2, to je: ker je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka v skladu s tem zakonom, z zakonom o obdavčenju ali drugim zakonom, in sicer za čas odloga oziroma obročnega plačevanja.

Davčna izvršba bo tako lahko odložena, če bo ugodeno predlogu davčnega zavezanca za odlog oz. obročno plačevanje obveznosti v skladu s 102. členom ZDavP-2, in sicer za čas odloga oz. obročnega odplačevanja.

Prvi odstavek 102. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočila preprečitev hujše gospodarske škode.

V skladu z omenjenim členom:

• o odlogu oz. obročnem plačilu odloča davčni organ, ki je obenem upnik oziroma izterjevalec davčne obveznosti, o odlogu katere se odloča, in ki obveznost tudi izterjuje,
• je odlog oz. obročno odplačilo dopustno za največ 24 mesecev,
• je pogoj, da bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi mu odlog in obročno plačevanje davka omogočila preprečitev hujše gospodarske škode.

Ureditev odloga izvršbe po ZDavP-2 pa je bistveno drugačna kot odlog izvršbe po 71. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju^[6] (v nadaljevanju: ZIZ).

Za razliko od pritožbe zoper sodbo v pravdnem postopku (ki je v celoti suspenzivna) ali pritožbe zoper sklep o izvršbi v izvršilnem postopku po ZIZ-u (ki je praviloma nesuspenzivna, ampak praviloma pritožba zadrži poplačilo terjatve) pritožba zoper odločbo, izdano v davčnem postopku, ne zadrži njene izvršitve (87. člen ZDavP-2). Omenjeno je že, da jo lahko zadrži zgolj v izjemnem primeru, če davčni organ po uradni dolžnosti oceni, da je s pritožbo mogoče uspeti. Gre torej za diskrecijsko pravico davčnega organa, da odloži izvršbo po uradni dolžnosti, in davčni zavezanec nima vzvoda, da doseže odlog po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2^[7]. Podobno ureditev vsebuje 157. člen ZDavP-2 glede pritožbe zoper sklep o izvršbi.

Davčni organ tako lahko začne davčno izvršbo na podlagi nedokončne odmerne odločbe davčnega organa ter tudi nedokončnega sklepa o izvršbi, pri tem pa davčni zavezanec nima ustrezne možnosti doseči odlog izvršbe v naslednjih primerih:

• če je zoper odločbo davčnega organa ali sklep o izvršbi vloženo pravno sredstvo in
• je verjetno izkazano, da bi dolžnik s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku.

Pri omenjenih pravnih sredstvih gre torej za (smiselno podobna) pravna sredstva, ki jih ZIZ predvideva v podobnem primeru, ko upnik zahteva izvršbo v civilnem izvršilnem postopku, v prvem odstavku 71. člena ZIZ-a. V civilnem izvršilnem postopku tako lahko dolžnik predlaga odlog izvršbe:

1. če je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno sredstvo;
2. če je vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje v postopku, v katerem je bila izdana odločba, ki je bila podlaga za dovolitev izvršbe;
3. če je vložena tožba za razveljavitev arbitražne odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
4. če je vložena tožba za razveljavitev poravnave, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
5. če je vložena tožba za neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba;
6. če je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor;
7. če je dolžnik vložil predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti;
8. če je izvršba odvisna od sočasne izpolnitve katere druge upnikove obveznosti, dolžnik pa je odrekel izpolnitev svoje obveznosti zaradi tega, ker upnik svoje ni izpolnil in tudi ni pokazal pripravljenosti, da jo izpolni sočasno;
9. če je dolžnik ali udeleženec v postopku zahteval odpravo nepravilnosti, ki so bile storjene pri opravljanju izvršbe;
10. če je dolžnik vložil predlog za zavrnitev izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave ali tuje javne listine na podlagi Uredbe 1215/2012/EU ali Uredbe 606/2013/EU;
11. če je dolžnik začel pravdo ali drug postopek zaradi nedopustnosti izvršbe (59. in 60. člen),

pod pogojem, da dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku.

S prvim odstavkom 74. člena ZIZ-a je določeno, da če je izvršba odložena zato, ker je dolžnik ali tretji vložil kakšno pravno sredstvo (71. in 73. člen tega zakona, 20. člen Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G in 48/13 – ZSKZDČEU-1)), traja odlog do konca postopka o pravnem sredstvu, medtem ko je po ZDavP-2 omejen na dve leti, čeprav je možno, da v tem roku o pravnem sredstvu ne bo odločeno.

Odlog oziroma zadržanje izvršbe v davčnem izvršilnem postopku pa lahko davčni zavezanec doseže zgolj tako, da predlaga odlog ali obročno odplačevanje davčne obveznosti po 102. členu ZDavP-2 (153. in 154. člen ZDavP-2).

Vendar je ureditev v ZDavP-2 v primerjavi s primerljivo (beri: bistveno podobno) ureditvijo v ZIZ-u za davčnega zavezanca bistveno slabša, ker ZIZ kot prvi pogoj za odlog določa, da dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, ZDavP-2 pa za odlog določa pravzaprav tri pogoje:

• nevarnost nastanka hujše gospodarske škode,
• vzrok za nevarnost hujše gospodarske škode je nelikvidnost ali izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati,in
• davčnemu zavezancu bi odlog in obročno plačevanje davka omogočila preprečitev hujše gospodarske škode.

Vsi omenjeni pogoji pa sostrožji, kot jih določa ZIZ, in sicer:

• »Nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda« je širši pojem kot hujša škoda zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati. Pogoj za davčni odlog namreč ni vsaka hujša škoda, ampak zgolj tista, ki izvira iz trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati. Vendar so vzrok za grozečo hujšo gospodarsko škodo lahko tudi druge škodljive posledice, ki jih ima takojšnja (neutemeljena) davčna izvršba na poslovanje in sposobnost pridobivanja prihodkov, ne zgolj tiste, ki izvirajo iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati. Ta omejitev je tako preveč omejujoča, saj na primer pri izvršbi na podlagi odmerne odločbe za terjatev, ki temelji na poroštvu iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ne omogoča vložitve odloga, tudi če porok izkaže, da mu bo takojšnja izterjava poroštvene obveznosti povzročila hujšo gospodarsko škodo^[8] in je v zvezi z odmerno odločbo/sklepom o izvršbi vložil pravno sredstvo.
• Drugega pogoja, »da bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode«, pa ZIZ sploh ne vsebuje. Ta pogoj od davčnega dolžnika terja, da poleg nastanka hujše škode izkaže še, da bo odlog omogočil njeno preprečitev oziroma odpravo.^[9]Povedano drugače: če je zaradi velikega zneska davčne obveznosti dolžnik (brez odloga) lahko insolventen^[10] in mu zato grozi hujša gospodarska škoda, mora izkazati še, da bo z odlogom za 24 mesecev to svojo insolventnost odpravil^[11] in v tem roku davčni dolg poplačal^[12]. Ta dodatni pogoj davčnemu zavezancu nalaga nesorazmerno veliko breme in je neustaven.

Pravni interes dolžnikov, ki izpodbijajo odmerno odločbo, je, da se davčna izvršba odloži do odločitve o pravnih sredstvih, s katerimi si bodo prizadevali razveljaviti odmerno odločbo^[13], in da se s tem prepreči nastanek težko oziroma nenadomestljive škode zaradi takojšnje izvršbe^[14]. Ta škoda se lahko kaže v tem, da je zaradi takojšnje davčne izvršbe dolžnik insolventen, kar lahko vodi v stečajni postopek, to pa predstavlja nenadomestljivo škodo. Glede na to ZIZ dolžniku omogoča odlog izvršbe do konca postopka o pravnem sredstvu, ZDavP-2 pa za največ 24 mesecev, kar je neustavno. V 24 mesecih ni nujno, da bo sploh odločeno o kakršnem koli pravnem sredstvu. Tudi ta dodatna omejitev odloga na 24 mesecev dolžniku tako ne nudi ustreznega varstva pred hudo gospodarsko škodo, ker ni nujno, da bo v tem obdobju izposloval odločitev glede pravnega sredstva, zaradi katerega je predlagal odlog.

Primerjava med ZIZ-om in ZDavP-2 tako pokaže, da je namen ureditve odloga po ZIZ-u omogočiti dolžniku, da prepreči nastanek nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode, in dati mu čas, da uresniči ustavno pravico do pravnega varstva, tako da vloži ustrezna pravna sredstva (ki so našteta v ZIZ-u), medtem ko je namen odloga po ZDavP-2 omogočiti davčnemu zavezancu, da odpravi hujšo gospodarsko škodo, in to tako, da plača davčni dolg v podaljšanem roku. Gre za bistveno razliko in ZDavP-2 je neustaven tudi, ker ne omogoča odloga do konca postopka s pravnimi sredstvi, in to tudi po poteku 24 mesecev. Če dolžnik v 24 mesecih ne doseže odločitve o pravnih sredstvih, mu je lahko izvotljena pravica do sodnega varstva, ker sploh ne bo mogel uveljavljati varstva pred sodišči. S potekom 24 mesecev mu zaradi začete izvršbe lahko nastane škoda, ki lahko ima za posledico postopek zaradi insolventnosti. Pri gospodarskem subjektu praviloma ni huda oz. nenadomestljiva škoda to, kar mu bo odvzeto v postopku izvršbe, ampak nezmožnost nadaljnjega poslovanja zaradi blokade TRR-ja, unovčenja preostalega premoženja zaradi izvršbe in posledični stečajni postopek. Če davčni zavezanec konča v stečajnem postopku, pa ni več mogoče obuditi gospodarske aktivnosti in uresničevati svobode gospodarske pobude.

3.1 Kršitev 74. in 33. člena Ustave RS

Izvršilna dejanja, opredeljena v ZDavP-2, posegajo v številne ustavno varovane dobrine dolžnika: lastnino, svobodo gospodarske pobude, zasebnost, varnost in lahko celo dostojanstvo. Cilj zakonske ureditve je uravnotežiti nasprotujoče si interese upnika in dolžnika, vendar je sporna ureditev po našem mnenju neustavna, ker čezmerno posega v:

• pravico dosvobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS,
• pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

Če takojšnja izvršitev odmerne odločbe lahko povzroči insolventnost gospodarskega subjekta, ima nezmožnost doseči odlog plačila oz. davčne izvršbe zaradi preprečitve hujše gospodarske škode in vloženega pravnega sredstva do odločitve glede pravnega sredstva^[15] za posledico, da gospodarski subjekti ne morejo več opravljati svoje gospodarske dejavnosti. Takojšnja davčna izvršba v takem primeru povzroči blokado TRR-ja, ustanovitev prisilne zastave in na koncu unovčitev vsega premoženja gospodarskega subjekta, kar pomeni poseg v njegovo lastnino in mu onemogoča svobodno gospodarsko pobudo. To pa povzroči stečajni postopek.

3.2 Kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave RS

Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) ne pomeni, da zakonodajalec (kadar podlaga za urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave) ne bi smel različno urejati položajev posameznih pravnih subjektov, ampak da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, kot je že pojasnjeno. Od zakonodajalca se torej ne zahteva, da bi se vse osebe v vsem obravnavale enako, ampak ga omenjeno načelo zavezuje, da obravnava bistveno enake primere enako in bistveno neenake različno, ob upoštevanju njihove različnosti in lastnosti.

Prikazano je že bilo, da so davčni zavezanci v primeru davčne izvršbe v bistveno slabšem položaju kot dolžniki v primeru civilne izvršbe, čeprav gre za primerljive položaje. Razlike so predvsem v tem:

• izvršba po ZIZ-u na podlagi izvršilnega naslova se ne more začeti pred pravnomočnostjo odločbe, izvršba po ZDavP-2 se lahko začne pred dokončnostjo (in tudi pravnomočnostjo) odločbe;
• pogoji za odlog plačila so po ZDavP-2 bistveno strožji kot po ZIZ-u za odlog izvršbe;
• čas odloga izvršbe je po ZIZ-u do odločitve o pravnem sredstvu, po ZDavP-2 pa odlog sploh ni v zvezi s pravnim sredstvom ali zaradi njega, ampak je predviden samo, če bo davčni zavezanec izkazal, da bo v 24 mesecih poravnal davčno obveznost.

Za tako različno obravnavanje po našem mnenju ni razumnega razloga.

3.3 Kršitev 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave RS (pravica do pravnega sredstva)

V skladu s sporno določbo o odlogu oz. obročnem odplačilu odloča davčni organ, ki je obenem v vlogi upnika oziroma osebe,^[16] ki izterjuje terjatve in hkrati odloča o odlogu oz. obročnem plačilu teh istih terjatev. Gre za konflikten položaj, ki ne zagotavlja neodvisnega in nepristranskega odločanja. Če prvostopenjski davčni organ zavrne odlog oz. obročno odplačilo, o tem odloča drugostopenjski organ – to je Ministrstvo za finance, v sestav katerega tudi spada prvostopenjski organ, zato o neodvisnem odločanju tudi v tej fazi ne moremo govoriti. Šele na podlagi odločitve Ministrstva za finance je nato možno sodno varstvo pred upravnim sodiščem, vendar v tem primeru pravica do sodnega varstva iz 22. člena Ustave RS že popolnoma izzveni oz. izgubi svoj smisel, ker v vmesnem času izvršba teče in je že lahko končana.

Smisel odloga oz. obročnega odplačila iz 102. člena ZDavP-2 je, da se o odlogu oz. obročnem odplačilu odloči čim prej, saj se s tem preprečuje nastanek težko oz. nenadomestljive škode. Pri taki ureditvi pa je sodno varstvo možno šele po 24 mesecih, kar je maksimalni rok za odlog oz. obročno plačilo. Neutemeljena zavrnitev odloga ima za posledico začetek postopka davčne izvršbe in s tem nastanek težko oz. nenadomestljive škode (ki jo je z odlogom zavezanec želel preprečiti). Glede na navedeno ureditev ne daje učinkovitega sodnega varstva. Že če bo prvostopenjski organ neutemeljeno zavrnil davčni odlog, bo to lahko povzročilo težko oz. nenadomestljivo škodo, ki gospodarskemu subjektu lahko onemogoči nadaljnje opravljanje dejavnosti in stečaj. Ne samo da davčni zavezanec ne bo mogel doseči sodnega varstva (to bo lahko zahteval šele v upravnem sporu po izdani drugostopenjski odločitvi), zahtevati ne bo mogel niti pravnega varstva v okviru davčnega postopka. To je sporno še toliko bolj, ker izvršba poteka zgolj na podlagi nedokončne oz. nepravnomočne odločbe prvostopenjskega organa, ki je obenem v položaju upnika oziroma izterjevalca. V tem primeru taka odločba za razliko od pravnomočne sodne odločbe nima in ne more imeti takega učinka kot pravnomočna sodba, saj gre za odločitev, sprejeto v postopku, ki ne dosega standardov kontradiktornosti, predpisanih z ZPP-jem.

4. SKLEP

V praksi je težko doseči ugotovitev neustavnosti zakona pri Ustavnem sodišču RS, kar še posebej velja v konkretnem primeru.

V 24. členu Zakona o ustavnem sodišču^[17] (v nadaljevanju: ZUstS) je določeno, da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, lahko da, kdor izkaže pravni interes. Pravni interes je podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnica oziroma pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Če pa zavezanec ne more izkazati, da sporna ureditev neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oz. pravni položaj (ker mu v to npr. posega neki posamezni akt in ne sporna ureditev neposredno), potem ima možnost vložiti ustavno pritožbo. Ta se lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Ustavna pritožba pa se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (izjemoma pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev v skladu z 51. členom ZUstS-a). Pri tem mora pritožnik pravna sredstva izčrpati tudi materialno, kar pomeni, da mora v vseh pravnih sredstvih uveljavljati kršitev ustavnih pravic.

V zvezi s sporno ureditvijo je že bila vložena ustavna pobuda, vendar jo je Ustavno sodišče RS zavrglo, ker je ugotovilo, da sporna ureditev neposredno ne posega v pravice pobudnika, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.^[18] Glede na to za davčne zavezance obstaja zgolj še daljša pot, in sicer, da do presoje pride tako, da davčni zavezanec, ki mu je zavrnjen odlog plačila oz. obročno plačilo, izčrpa vsa redna pravna sredstva tako v upravnem kot pozneje v sodnem postopku. Taka pot oziroma pravno varstvo bo glede na trajanje postopkov neučinkovita, ker je zelo verjetno, da bo davčna izvršba prej končana in bodo njene negativne posledice že nastopile.

Ostaja le še upanje, da bo kdo od tistih,^[19] ki lahko vložijo zahtevo za presojo ustavnosti, izkoristil to možnost in bo Ustavno sodišče presojalo ustavnosti , po našem mnenju neustavne ureditve.

5. LITERATURA

Odlog in obročno odplačevanje davka – poslovni subjekti (november 2018). Najdeno na spletnem naslovu in 43. členu Pravilnika.

6. VIRI

1. Zakon o davčnem postopku. Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19 in 145/20 – odl. US.

2. Zakon o izvršbi in zavarovanju. Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14, 58/14 – odl. US, 54/15, 76/15 – odl. US, 11/18, 53/19 – odl. US, 66/19 – ZDavP-2M in 23/20 – SPZ-B.

3. Zakon o ustavnem sodišču. Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20.

4. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Uradni list RS, št. 141/06, 46/07, 102/07, 28/09, 101/11, 24/12, 32/12 – ZDavP-2E, 19/13, 45/14, 97/14, 39/15, 40/16, 85/16, 30/17, 37/18, 43/19, 80/19 in 106/20.

5. Ustava Republike Slovenije. Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a.

6. Citirana sodna praksa rednih sodišč. Najdeno na spletnem naslovu.

7. Citirana sodna praksa Ustavnega sodišča RS. Najdeno na spletnem naslovu.

[1] Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19 in 145/20 – odl. US.

[2] Ta določa: Če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.

[3] UPRS sodba I U 472/2016, sodba I U 259/2011.

[4] V sodbi I U 1509/2012 je Upravno sodišče RS navedlo: »Če pa je tožnik, kot izhaja iz tožbenih navedb, vlagal pobudo za odločanje prvostopenjskega organa po uradni dolžnosti, sodišče dodaja, da organ odločbe o odlogu izvršbe na podlagi navedene zakonske določbe ni dolžan izdati.«

[5] V tej zvezi iz sodbe UPRS I U 472/2016 izhaja, da tudi v tem primeru davčni zavezanec ne more predlagati odloga izvršbe, če je dovoljen odlog oz. obročno odplačilo, saj tudi o tem zadržanju odloča organ po uradni dolžnosti. Teoretično je torej možno, da davčni organ kljub ugodenemu odlogu oz. obročnemu plačilu po uradni dolžnosti ne odloži izvršbe.

[6] Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14, 58/14 – odl. US, 54/15, 76/15 – odl. US, 11/18, 53/19 – odl. US, 66/19 – ZDavP-2M in 23/20 – SPZ-B.

[7] Tako sodba I U 259/2011 in sodba I U 472/2016.

[8] Dolžnik v tem primeru namreč ne more izkazati, da je oz. bo izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Primerjaj 42. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik).

[9] Pri tem davčni zavezanec dejstva, da bo z odlogom odpravil hujšo gospodarsko škodo oz. insolventnost, ne more utemeljevati z vloženim pravnim sredstvom. Kot izhaja iz brošure, ki je dostopna na spletni povezavi, in iz 43. člena Pravilnika, mora zavezanec dejstvo, da bo odlog oziroma obročno odplačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode, izkazati s pojasnili, poslovnimi strategijami in plani, sprejetimi poslovnimi odločitvami, predvidenimi finančnimi tokovi, pričakovanimi prilivi, pogodbami s poslovnimi partnerji, kreditnimi pogodbami ter z drugimi dokazili, katerih izvedba in finančni učinki se bodo pokazali v kasnejših obdobjih.

[10] ZDavP-2 govori o trajnejši nelikvidnosti, kar pa je zgolj ena oblika insolventnosti. Primerjaj 14. člen ZFPPIP-a.

[11] Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. 276/2008.

[12] Primerjaj 40. člen Pravilnika.

[13] Pri tem ne gre zgolj za pritožbo zoper odločbo, ampak tudi morebiten upravni spor in izredna pravna sredstva.

[14] To mu ZIZ omogoča, ZDavP-2 pa ne.

[15] Glej obširneje o tem zgoraj.

[16] Če izterjuje terjatve drugih (npr. prispevke, NUSZ).

[17] Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20.

[18] Ustavno sodišče je v tej zvezi navedlo: »Zoper navedeno odločbo in sklep (opomba avtorja: glede predloga za odlog oz. obročno plačilo)ima pobudnica zagotovljeno pritožbo na Ministrstvu za finance, nato pa še sodno varstvo v upravnem sporu. Ustavno sodišče v takih primerih šteje, da se pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanih predpisov, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji 50. do 60. člena ZUstS.« To stališče Ustavnega sodišča je obrazloženo v Sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. novembra 2017 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82).«

[19] Opredeljeni so v 23. in 23. a-členu ZustS-a.