FURS kot prekrškovni organ izda odločbo o prekršku tudi v primeru, ko je vložena pritožba zoper odločbo, izdano v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ki ga je izvedel kot nadzorni organ. Kljub spornim ugotovitvam o dejanskem stanju in uporabi določb materialnega predpisa tako izdana odločba o prekršku v hitrem postopku v praksi povzroča davčnim zavezancem precejšnje negativne posledice.

1. UVOD

Finančna uprava opravlja finančni nadzor pravilnosti in pravočasnosti izpolnjevanja davčnih obveznosti zavezancev za davke, hkrati pa tudi odloča v postopku o prekršku, po predpisih za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna finančna uprava. Postopek izvajanja finančnega oziroma davčnega nadzora ureja Zakon o davčnem postopku – ZDavP-2, postopek odločanja o prekršku pa Zakon o prekrških – ZP-1.

Z namenom poenostavitve in pospešitve je zakonodajalec v ZP-1 poleg rednega sodnega postopka o prekršku uvedel hitri postopek o prekršku, ki ga izvajajo upravni organi v zvezi s pristojnostjo opravljanja nadzora po posameznih zakonih. Za nadzor izpolnjevanja davčnih in carinskih obveznosti je pristojna Finančna uprava Republike Slovenije (FURS). V zvezi z nadzorno pristojnostjo je v skladu z ZP-1 dolžna odločati tudi v postopku o prekršku. Hitrost odločanja o prekršku pa pogosto v praksi ni vsebinsko usklajena z ugotovitvami v nadzornem postopku, to je v davčnem postopku, še najizraziteje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. Prav zaradi hitrosti postopka in spoštovanja relativno kratkega triletnega roka za zastaranje davčnih prekrškov, za katere so globe predpisane v razponu, finančni uradi praviloma uvedejo postopek in izdajo odločbo o prekršku po izdaji prvostopenjske odločbe v posameznem predmetu nadzora iz svoje pristojnosti. V primerih, ko je zoper odločbo finančnega organa prve stopnje vložena pritožba zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ali napačne uporabe materialnega prava, izdane odločbe o prekršku preprosto prehitijo odločanje Ministrstva za finance kot drugostopenjskega organa, pristojnega za odločanje o pritožbah davčnih zavezancev zoper odločbe Finančne uprave v davčnem postopku. ZP-1 ne zavezuje prekrškovni organ, da lahko odloča o prekršku šele po dokončnosti oziroma pravnomočnosti njegove nadzorne oziroma odmerne odločbe. Če o pritožbi davčnega zavezanca zoper odločbo prvostopenjskega finančnega organa ni odločeno, pa je kljub temu izdal tudi odločbo o prekršku, davčni zavezanec pa se s to odločbo ne strinja, ker so znaki prekrška iz te odločbe sporni v davčnem pritožbenem postopku, je davčni zavezanec dejansko v položaju, da mora za varstvo svojih pravic vložiti zahtevo za sodno varstvo pred pristojnim sodnikom za prekrške. S tem pa postane vprašljiv sam namen izvajanja hitrega postopka pred prekrškovnim organom, torej Finančno upravo.

Z vidika gospodarnosti postopka o prekršku pred prekrškovnim organom skupaj z odločanjem o zahtevi za sodno varstvo tako na strani državnih organov kakor na strani davčnih zavezancev se zastavlja vprašanje, ali je izkazan javni interes in interes strank v teh postopkih, da se časovno uskladi izvajanje prekrškovnega postopka z izvajanjem nadzornega, torej davčnega postopka.

Ko drugostopenjski organ ugodi pritožbi davčnega zavezanca zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, odpravi odmerno odločbo prvostopenjskega organa oziroma vsebinsko enako ugotovi pristojno sodišče v upravnem sporu šele po pravnomočnosti odločbe o prekršku, mora obdolženec oziroma oseba, kateri je izrečena globa, za zaščito svojih pravic v prekrškovnem postopku pri istem prekrškovnem organu vložiti pobudo za spremembo oziroma razveljavitev pravnomočne odločbe o prekršku, prekrškovni organ pa na podlagi te pobude predlog sodišču za odpravo oziroma razveljavitev odločbe o prekršku.

Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja ene ali več davčnih obveznosti zlasti v celovitih nadzorih enega ali več davčnih obdobij je kompleksen in pogosto dolgotrajen. Za vodenje in odločanje v tovrstnem nadzornem postopku se na davčnem področju za uradne osebe zahtevajo posebna znanja in ustrezne izkušnje, ki se ugotavljajo v strokovnih izpitih iz finančnega nadzora, splošnega upravnega postopka in postopka o prekršku. Že sama dolgotrajnost postopkov davčnega inšpekcijskega nadzora in zlasti v primeru sporne ugotovitve dejanskega stanja oziroma uporabe določb materialnih predpisov (zakonov o obdavčevanju) tudi dolgotrajnost drugostopenjskega pritožbenega postopka zastavljata vprašanje, ali hiter postopek odločanja o prekršku časovno ustrezno sledi postopku davčnega inšpekcijskega nadzora.

2. ROKI ZA ODLOČANJE V POSTOPKU DAVČNEGA INŠPEKCIJSKEGA NADZORA

Inštrukcijski rok za izdajo odmerne odločbe o odmeri oziroma odločbe o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, je šest mesecev. Za zahtevnejše primere, kot so inšpiciranja povezanih oseb, inšpiciranja zavezancev za davek, ki so zavezani k reviziji letnih poročil in ugotavljanje davčne osnove z oceno, velja daljši rok devetih mesecev. V posebnih primerih ni predpisana časovna omejitev trajanja davčnega inšpekcijskega nadzora: zavezanec za davek davčnemu organu ne predloži dokumentacije, ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega inšpekcijskega nadzora ali ovira davčni inšpekcijski nadzor ter pri izvajanju sočasnega davčnega nadzora, ki hkrati poteka v več državah članicah EU-ja.

Inštrukcijski rok za izdajo (drugostopenjske) odločbe o pritožbi zoper odločbo, izdano v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, je najpozneje v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo. Iz primerjave odstopljenih pritožb organu druge stopnje in števila prejetih rešenih pritožbenih zadev v letu 2016 (podatki so sicer skupni, brez opredelitve števila pritožb zoper odločbe, izdane v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora) izhaja, da 20 % pritožb ni rešenih v enem letu po prejemu popolne pritožbe, kar kaže znatno časovno prekoračitev inštrukcijskega roka za odločanje o pritožbi.

3. HITRI POSTOPEK O PREKRŠKU PREKRŠKOVNEGA ORGANA

S sprejemom in uveljavitvijo novega Zakona o prekrških v letu 2003 je uveden hitri postopek o prekršku, katerega izvajanje je preneseno v obravnavanje prekrškovnim organom, med katere po pristojnosti nadzora izvajanja davčnih in carinskih predpisov sodi Finančna uprava Republike Slovenije (FURS). Od tedaj se FURS postopkovno pojavlja v vlogi nadzornega in tudi prekrškovnega organa. Osnovni namen uveljavitve hitrega postopka je bil predvsem zagotoviti krajši časovni razmik med začetkom postopka in dokončanjem z izdajo odločbe o prekršku.

ZP-1 določa, da se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, ko prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti opravi v ta namen kakršnokoli dejanje. Tako se že v okviru izvajanja samega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora s strani uradne osebe FURS-a ugotavljajo tudi nepravilnosti oziroma z globami sankcionirane kršitve določb materialnega zakona o obdavčenju v zvezi z določbami ZDavP-2.

Glede samega izvajanja hitrega postopka pred prekrškovnim organom ZP-1 določa, da prekrškovni organ brez odlašanja hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku. Hitrost tega postopka je zlasti razvidna iz kratkih rokov za posamezna dejanja v postopku. Prekrškovni organ mora kršitelju (v zvezi s postopki davčnih inšpekcijskih nadzorov pri pravnih osebah sta to pravna oseba in njena odgovorna oseba) poslati obvestilo o prekršku z obveznim poukom, da se lahko izreče proti dejstvom in okoliščinam prekrška v petih dneh od vročitve obvestila. Zoper izdano odločbo o prekršku se lahko vloži zahteva za sodno varstvo v osmih dneh po vročitvi te odločbe.

4. ZASTARANJE DAVČNIH PREKRŠKOV

V zvezi z globami za davčne prekrške, ki so določene v razponu, je relativni zastaralni rok za pregon storilca(-ev) prekrška tri leta od dneva, ko je bil prekršek storjen. Ta relativni rok za zastaranje pretrga vsako dejanje prekrškovnega organa, katerega namen je pregon storilca prekrška, in v tem primeru relativni rok začne teči znova. V primerih, ko je prekrškovni organ s svojimi dejanji enkrat ali večkrat pretrgal zastaranje pregona in je relativni rok vsakič začel teči znova, pregon storilca prekrška ni več dopusten, ko preteče dvakrat toliko časa od navedenega zakonsko določenega roka treh let (absolutni zastaralni rok), torej šest let od dneva, ko je bil prekršek storjen. Zastaranje lahko pretrga tudi sam storilec prekrška, če v času, ko teče relativni zastaralni rok, stori enako hud ali hujši istovrstni davčni prekršek.

Celoten članek je dostopen za naročnike revijie SIR*IUS!