TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 100/13), kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr.­­­), ni v neskladju z Ustavo.   Ustavna pritožba družbe Viba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 789/2014 z dne 8. 5. 2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. I Pg 384/2013 z dne 3. 2. 2014 se ne sprejme.   Ustavna pritožba družbe Altana – Pst zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 368/2014 z dne 13. 11. 2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Pg 275/2011 z dne 22. 8. 2014 se ne sprejme.   Pobudnica oziroma pritožnica družba Altana – Pst sama nosi svoje stroške postopka s pobudo in z ustavno pritožbo.

Položaji upnikov, ki so pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju uspeli s predlogom za izdajo predhodne odredbe in so pridobili pogojno zastavno pravico, pa je bil nato zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom njihov postopek zavarovanja ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena, se zaradi uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju niso spremenili. Pred uveljavitvijo navedene spremembe zakona so sodišča ravnala na enak način na podlagi razlage zakona, po njeni uveljavitvi pa na podlagi izrecne zakonske določbe, ki predpisuje tako ravnanje sodišču. Ker v položaju upnikov ni prišlo do spremembe, se vprašanje prehodne ureditve za zavarovanje njihovega pravnega položaja, ki jo sicer zahteva načelo zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave, ne more zastaviti.    Izpodbijana določba za nazaj ne posega v pravne položaje upnikov, ki so v postopku zavarovanja s predhodno odredbo še pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju uspeli s predlogom za izdajo predhodne odredbe, saj ne gre za pravne položaje ali pravna dejstva, ki bi že bili zaključeni pred uveljavitvijo navedenega zakona, temveč le za viseče položaje, saj je za zavarovanje s predhodno odredbo značilna pogojnost položaja, usoda upnikov pa je odvisna od tega, ali bodo uspeli predhodno odredbo (pravočasno) upravičiti. Že zato v obravnavanem primeru ne gre za retroaktivni poseg v pridobljene pravice, ki ga prepoveduje načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave.    Pri pogojni zastavni pravici, ki ima svojo pravno podlago v izdani predhodni odredbi, ne gre za pričakovalno pravico, varovano s 33. členom Ustave, ker z začetkom stečajnega postopka zaradi (ne)izpolnitve pogoja pogojna zastavna pravica ugasne in tako ne nastane ločitvena pravica, ki bi bila po ustaljeni ustavnosodni presoji varovana v okviru pravice do zasebne lastnine.    Pri presoji enakosti položajev, ki v skladu s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena zahtevajo enako obravnavo, razen če za neenako obravnavo obstaja razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog, je pomemben tudi trenutek, v katerem se položaji primerjajo. Položaji upnikov, ki so uspeli s predlogom za izdajo predhodne odredbe, se zato razlikujejo od položajev tistih upnikov, ki takega predloga niso vložili, vendar se njihovi položaji izenačijo s trenutkom začetka stečajnega postopka nad dolžnikom, če prvi do tega trenutka niso uspeli izdane predhodne odredbe upravičiti, saj v takem primeru ločitvena pravica sploh ne nastane.     Predhodna odredba je po svojem namenu primerljiva z začasno odredbo. Zato tako kot iz pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne izhaja neposredno pravica do začasne odredbe, ne izhaja iz te človekove pravice niti pravica do predhodne odredbe.    Ker Ustavno sodišče ni pristojno za presojo medsebojne skladnosti zakonskih določb, bi lahko to presojalo le, če bi zaradi medsebojne neskladnosti nastala taka notranja nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države.