TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pri odstopu terjatve ali zastavni pravici na terjatvi z mednarodnim elementom lahko pomislimo, da bomo vprašanje, katero pravo je treba uporabiti, hitro rešili na podlagi Uredbe Rim I in njenega 14. člena. Že »porumeneli« Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) se zdi ob takem razmišljanju nepotreben in videti je, kot da bo lahko ostal v predalu. A na ZMZPP – ne glede na to, da so mu, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi v tem delu dnevi verjetno šteti – za zdaj še ne gre tako hitro pozabiti.

V času splošne globalizacije in Evropske unije je postalo običajno, da pravni posli, vključno z odstopom terjatve ali zastavo terjatev, niso omejeni le na en pravni red, temveč vključujejo enega ali več mednarodnih elementov. Da lahko odgovorimo na vprašanje, katero pravo je treba uporabiti pri odstopu terjatve, moramo ugotoviti, katera kolizijska pravila urejajo odstop terjatve. Izkaže se, da se večplastnost instituta odstopa terjatve kaže tudi v različnih pravilih mednarodnega zasebnega prava, ki pridejo v poštev pri presoji odstopa terjatev in njegovih učinkov. S stališča mednarodnega kolizijskega prava je odstop terjatve podvržen različnim statutom:⁴ temeljno razmerje odstopljene terjatve med upnikom in dolžnikom je podvrženo pogodbenim kolizijskim pravilom (tako imenovan pogodbeni ali obligacijski statut), poseben pogodbeni (obligacijski) statut velja ločeno od prej omenjenega za razmerje med odstopnikom in prevzemnikom, posebna kolizijska pravila pa, kar bo posebej predmet tega prispevka, veljajo za presojanje učinka odstopa terjatve v razmerju do tretjih oziroma za presojanje pripadnostnega oziroma stvarnopravnega vidika odstopa terjatve.

Pomen učinkovanja odstopa terjatve v razmerju do tretjih

Denarna terjatev⁵ je premoženjska pravica, ki ima svojo premoženjsko vrednost. Odstopljena terjatev do dolžnika je vključena v prevzemnikovo premoženje: v računovodskem smislu v bilanci stanja oseb, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo, popularno rečeno na levi strani bilance, ki izkazuje sredstva osebe.⁶ Temeljna pravica upnika iz terjatve je pravica do poplačila terjatve od dolžnika. A tako kot lastniku stvar, ki jo ima v lasti, ne daje samo pravice uporabe stvari v zvezi z njenim osnovnim namenom,⁷ tako tudi imetništvo terjatve upniku ne daje pravice zgolj uveljavljati plačilo terjatve od dolžnika ob zapadlosti, pač pa istočasno v določenem trenutku predstavlja njegovo premoženje, s katerim lahko razpolaga in ga za ustrezno vrednost odsvoji ali obremeni. Upnik se lahko odloči, da bo tudi svoje premoženje v obliki terjatve »oplemenitil« na način, ki presega njen osnovni namen: na primer unovčil tako, da bo denarno terjatev odsvojil in v zameno za terjatev pridobil denarna sredstva v višini takratne vrednosti terjatve (ki jih bo lahko takoj uporabil za širjenje svojega poslovanja, poplačilo drugih obveznosti ali izplačilo dobička), namesto da bi čakal na dolžnikovo poplačilo šele ob zapadlosti, ali pa bo premoženje v obliki terjatve »unovčil« tako, da bo terjatev ponudil svojim upnikom za zavarovanje svojih obveznosti do njih, na primer tako, da jo bo zastavil za zavarovanje kredita, ki ga bo najel pri banki.

Predpostavimo, da se kot kupec terjatve oziroma prevzemnik terjatve med slovenskim upnikom in dolžnikom, ki jo ureja domače, to je slovensko pravo, pojavi tuja oseba. Domači upnik kot odstopnik (cedent) odstopi terjatev do domačega dolžnika tujemu upniku kot prevzemniku (cesionarju) s pogodbo. V vseh navedenih primerih bo za (tujega) prevzemnika terjatve nastal podoben položaj kot za odstopnika terjatve oziroma prvega upnika: prevzemnik terjatve bo prav tako kot prvi upnik morebiti želel s terjatvijo razpolagati. Tuji prevzemnik terjatve bo na primer ugotovil, da lahko s terjatvijo, če jo nadalje odsvoji novemu prevzemniku, zasluži več, kot je zanjo plačal slovenskemu upniku, saj se bo v vmesnem času na primer boniteta dolžnika bistveno izboljšala in bo skratka terjatev vredna več. V razmerju do tretjih, ne samo do odstopnika terjatve in dolžnika, bo prevzemnik v takem primeru moral zagotoviti, da je »lastnik« oziroma imetnik zadevne terjatve, saj bo le v tem primeru lahko z njo ustrezno razpolagal.

Celoten članek je dostopen za naročnike!