TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni v točkah I in V izreka, tako da se glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati odpravnino v višini 8.680,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2019 dalje do plačila, višji zahtevek za razliko do 37.200,00 EUR se zavrne.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožnici plačati odškodnino v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2019 dalje do plačila.““

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se osnovna plača delavca skladno z določbo 127. člena ZDR-1 določi na podlagi objektivnega kriterija zahtevnosti dela. Tako je bila tudi tožničina osnovna plača v 5. členu njene individualne pogodbe o zaposlitvi določena glede na zahtevnost njenega dela. Zaradi tega nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov tožnice ni mogoče utemeljiti na očitanih ji kršitvah delovnih obveznosti iz pisnega opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ampak morajo biti razlogi objektivni in vezani na zahtevnost dela, za katero je imela tožnica sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka tožnici plače ni znižala zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ampak zaradi kršitve delovnih obveznosti po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, je znižanje že iz tega razloga nezakonito. Tako je tožnica na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Ker je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je skladno z določbo tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 upravičena do odpravnine za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V njeni pogodbi o zaposlitvi je le za primer odpovedi s strani tožene stranke določena odpravnina v višini šestih plač, zato je tožnica upravičena do odpravnine v skladu z določbo 108. člena ZDR-1. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 2. 4. 2012 do 20. 5. 2019, kar je malo več kot sedem let. Tako ji po določbi drugega odstavka 108. člena ZDR-1 pripada odpravnina v višini 7/5 osnove iz prvega odstavka istega člena in sicer povprečne mesečne plače, ki jo je ali bi jo prejela, če bi delala, v zadnjih treh mesecih, kar ob plači v višini 6.200,00 EUR znaša 8.680,00 EUR in ne 37.200,00 EUR kot je zmotno dosodilo sodišče prve stopnje.