TFL Vsebine / TFLGlasnik

Z zakonom o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti se ureja preglednost finančnih odnosov med državnimi organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti in javnimi podjetji ter pravnimi osebami, samostojnimi podjetniki ali podjetnicami in zasebniki ali zasebnicami, ki na podlagi izključne ali posebne pravice ali javnega pooblastila izvajajo dejavnosti v splošnem interesu (nap. zdravstvo, izobraževanje, komunalne storitve, itd.).

Predvsem kadar pravni subjekt, ki pridobi sredstva za izvajanje dejavnosti v splošnem interesu izvaja tudi dejavnosti na trgu je veliko tveganje, da prihaja do prelivanja sredstev iz dejavnosti javnega interesa v dejavnost na trgu, tega pa evropska Direktiva Komisije 2006/111/ES z dne 16. novembra 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (UL L št 318 z dne 17. 11. 2006, str. 17) ne dopušča. Z zakonom o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti se določbe evropske direktive prenašajo v naš pravni prostor.

Ravno zaradi tega, da se prepreči prelivanje sredstev iz ene dejavnosti v drugo je potrebno dosledno ločeno evidentiranje po posameznih dejavnostih. Največ težav pri ločenem evidentiranju različnih dejavnosti se pojavlja pri splošnih stroških, ki jih je potrebno razdeljevati po naprej določenih kriterijih oz. ključih.

Namen prispevka je prikazati, kdo je zavezan k vzpostavitvi ločenega evidentiranja dejavnosti, na kak način lahko ustrezno to zagotovimo in na kancu še tudi predstavitev revizije sodil, ki potrdi tudi vsebinsko ustreznost sodil.

2 Kdo je zavezan k ločenemu evidentiranju?

V skladu z določili 7. točke Zakon o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti (ZPFOLERD-1 – v nadaljevanju Zakon o preglednosti)izvajalci z izključnimi ali posebnimi pravicami ali pooblastili, ki poleg dejavnosti, ki jih opravljajo na podlagi pravic ali pooblastila, izvajajo še druge dejavnosti morajo voditi ločene računovodske evidence po posameznih dejavnostih.

Ta zahteva se pojavi, kot smo opisali že v uvodu, zaradi tega, ker Izvajalci z izključnimi ali posebnimi pravicami ali pooblastili iz prejšnjega odstavka ne smejo javnih in drugih sredstev, ki jih prejmejo v zvezi z dejavnostmi, ki jih opravljajo na podlagi pravic ali pooblastila, uporabiti za financiranje svojih drugih dejavnosti. Kaj razumemo pod izključno ali posebno pravico in kaj pod javnim pooblastilom predstavljamo v nadaljevanju. Prav tako bomo pojasnili pojem tržne dejavnost in nadomestilo.

Izključne pravice so pravice do izvajanja tržne dejavnosti v splošnem interesu na določenem območju, ki so s pravico do nadomestila dodeljene z javnim pooblastilom enemu podjetju.

Posebne pravice so pravice, ki jih država ali samoupravna lokalna skupnost za izvajanje tržne dejavnosti v splošnem interesu s pravico do nadomestila podeli omejenemu številu izvajalcev.

Javno pooblastilo je pooblastilo, ki se neposredno ali z izbirnim postopkom podeli z ali na podlagi pravnega akta (na primer zakona, predpisa ali upravnega akta vlade ali samoupravnih lokalnih skupnosti).

Tržna dejavnost je pridobitna ali nepridobitna dejavnost, ki se financira s prodajo blaga in storitev na prostem ali reguliranem trgu ali nosi finančna tveganja iz povpraševanja na trgu.

Nadomestilo je prihodek iz prodaje blaga in storitev na podlagi reguliranih ali kontroliranih cen, predpisanih tarif ali prispevkov tržnih dejavnosti, ki se izvajajo na podlagi podeljene pravice ali pooblastila, in prispevka ali prihodka iz povračil stroškov iz izvajanja naloženih obveznosti v splošnem interesu, ki niso vračunani v cene ali tarife.

3 Določitev sodil

3.1 Zakonske podlage

Pri določanju sodil je potrebno spoštovati:

• Zakon o preglednosti, ki govori: Za vodenje ločenih računovodskih evidenc po posameznih dejavnostih se uporabljajo sodila. Sodila, ki so namenjena razporejanju posrednih stroškov po dejavnostih, temeljijo na računovodskih načelih. Pri razporejanju posrednih stroškov je treba uporabiti sodila, ki temeljijo na aktivnostih, ki te stroške povzročajo. Če teh aktivnosti ni mogoče določiti, se uporabijo sodila delitve posrednih stroškov na podlagi deleža neposrednih stroškov. Določitev in spremembo sodil sprejme organ nadzora posameznega izvajalca z izključno ali posebno pravico ali pooblastilom na predlog organa vodenja. Ista sodila se uporabljajo dosledno vsako poslovno leto. Ob zaključku leta se ugotovijo odmiki dejanskih stroškov od ocene na enoto proizvoda ali storitve.
• Zakon o računovodstvu, ki v 9. členu govori, da morajo poslovne knjige in poročila zagotavljati ločeno spremljanje poslovanja in prikaz izida poslovanja s sredstvi javnih financ in drugih sredstev za opravljanje javne službe od spremljanja poslovanja s sredstvi, pridobljenimi iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu; zagotavljati morajo možnost ocenjevanja namembnosti, gospodarnosti in učinkovitosti porabe sredstev iz javnih financ.
• Slovenske računovodske standarde – posebej še SRS 32 – Računovodske rešitve za izvajalce gospodarske javne službe (v nadaljevanju GJS). Ta govori, da mora Izvajalec GJS oblikovati za vsako gospodarsko javno službo poslovnoizidno mesto, za katero se ugotavljajo prihodki ter na njem nastali in njemu prisojeni stroški. Izvajalec GJS določi za gospodarske javne službe ustrezne stroškovne nosilce, na katere se razporejajo stroški na podlagi izračunov. Pri razporejanju posrednih stroškov mora izvajalec GJS uporabiti sodila, ki temeljijo na aktivnostih, ki povzročajo te stroške. Če teh aktivnosti ni mogoče določiti, se uporabijo sodila delitve posrednih stroškov na podlagi deleža neposrednih stroškov. Enako določilo je zapisano v Zakonu o preglednosti.

Za tehniko razporejanja stroškov na ustrezna poslovnoizdina mesta in stroškovne nosilce se uporabljajo določila:

a) Pravila skrbnega računovodenja 3 – Stroški po vrstah, mestih in nosilcih.

Celoten članek je dostopen za naročnike!