TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Toženka je odločitev, skladno s 6. členom ZUP, oprla na Uredbo o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, veljavno v času odločanja, torej vključno s spremembo, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 90/12. Ta je začela veljati več kot pol leta pred vložitvijo tožnikove zahteve za dodelitev podpore. Brez dvoma je tožnik imel določena pričakovanja, kar pa še ne pomeni, da je šlo za pričakovano pravico, v katero naj bi bilo poseženo, ker višina podpore ni bila odmerjena po določbah prej veljavne uredbe. O pričakovanih pravicah je mogoče govoriti takrat, ko je pridobitev pravice tako gotova, da pomeni zavarovan pridobitni položaj. Prvi odstavek 64.n člena EZ je določal, da se podpore lahko (ne pa nujno) dodelijo, in že zato pridobitev pravice ne more biti tako gotova, da bi šlo za zavarovan pridobitni položaj. Tudi v pogledu višine podpore ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj, saj pred uveljavitvijo Uredbe 90/12 ni bil prejemnik podpore, zanjo še ni zaprosil, niti elektrarna še ni začela z delovanjem. Da sprememba Uredbe ne bi bila v skladu z EZ, pa tožnik ne zatrjuje. Glede na navedeno je neutemeljen tožbeni očitek, da je bilo v zadevi kršeno načelo zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave. Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave.

Zgolj dejstvo, da predlog sprememb uredbe ni bil predhodno objavljen na svetovnem spletu in da javnost ni bila vključena v pripravo teh sprememb, ne pomeni kršitve pravice iz 44. člena Ustave.