TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

SPZ kot zavezanca za plačilo stroškov uporabe, upravljanja in drugih bremen, ki se nanašajo na celo stvar, določa solastnike v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (primerjaj 68. in 115. člen SPZ) oziroma v konkretnem primeru lastnika in ne najemnika. Nesporno je, da toženec ni lastnik poslovnega prostora, pač pa le najemnik oziroma dejanski uporabnik prostora. V postopku na prvi stopnji je bilo sicer ugotovljeno, da sta se najemnik, tj. toženec in lastnik sporne nepremičnine v Pogodbi o najemu poslovnih prostorov z dne 11. 2. 2016 (Najemna pogodba) dogovorila, da stroški obratovanja bremenijo najemnika (9. in 10. Najemne pogodbe). Vendar navedena pogodba ureja le razmerje med najemnikom in lastnikom, določa njune medsebojne pravice in obveznosti (inter partes), ne ureja pa razmerja oz. obveznosti najemnika do upravnika oz. tretjih oseb.

Posledično tudi ne drži stališče tožeče stranke, da naj bi šlo pri sklepanju Najemne pogodbe za pogodbo v korist tretjega (126. člen OZ). Korist tretjega se namreč kaže v pridobitvi lastne in neposredne pravice tretjega zahtevati od dolžnika izpolnitev pogodbe, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj sta najemnik in najemodajalec zgolj dogovorila, da je obveznost plačati stroške obratovanja na najemniku ter določila način plačevanja le-teh.

Določilo 19. člena ZPSPP ureja le relativno razmerje med najemodajalcem in najemnikom. Ne nanaša pa se na razmerje med upravnikom (kadar ni najemodajalec) in najemnikom. Zato ne predstavlja pravne podlage, na kateri bi upravnik smel vtoževati stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja neposredno od najemnika poslovnega prostora.

Pri neupravičeni pridobitvi na podlagi 190. člena OZ se zahteva, da je stranka, ki je plačala dolg, menila, da izpolnjuje svoj dolg oziroma, če je vedela, da ni dolžna plačati, bi si za uspešno uveljavljanje vračila morala pridržati pravico zahtevati nazaj (191. člen OZ). Iz okoliščin v predmetnem gospodarskem sporu pa izhaja, da je tožeča stranka plačala dolg, za katerega je vedela, da ni njen. Za uspešno uveljavljanje verzijskega zahtevka na podlagi 197. člen OZ (izdatek za drugega) pa bi morala izkazati, da je bila tožena stranka, za katero je tožeča stranka potrošila svoja sredstva, to obveznost dolžna izpolniti na podlagi zakona.