TFL Vsebine / Revija Odvetnik

Pridržek lastninske pravice se v preteklem obdobju ni razvijal, ker je bil po izrecni določbi četrtega odstavka 540. člena zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR1 prepovedan med družbenimi pravnimi osebami. Kasneje je njegovo uporabo zavrl zakon o notariatu - ZN,2 ki je v 5. tč. 47. člena predpisal obliko notarskega zapisa za (celotno) prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice. Ker se je takšna stroga oblikovna zahteva izkazala kot neprimerna ter bila zaradi tega tudi deležna številnih kritik s strani pravne teorije, je v to vprašanje posegel obligacijski zakonik - OZ,3 ki je v prehodnih in končnih določbah razveljavil 5. tč. 47. člena ZN (gl. tretjo alineo prvega odstavka 1061. člena OZ). Prav tako je OZ na novo uredil pravne učinke pridržka lastninske pravice v tem smislu, da pridržek učinkuje med pogodbenima strankama vselej, za pravne učinke naproti kupčevim upnikom pa zakon predpisuje strožjo obličnost. Pridržek namreč učinkuje naproti kupčevim upnikom le, če je bi podpis kupca na pogodbi, ki vsebuje določilo o pridržku lastninske pravice, notarsko overjen pred kupčevim stečajem ali pred rubežem stvari (drugi odstavek 520. člena OZ). Določba predstavlja nekakšen kompromis med prestrogo obličnostno zahtevo in sploh nikakršno obličnostno zahtevo. Nek minimum obličnosti je pri pridržku lastninske pravice potreben predvsem zaradi tega, da se izključi možnost antidatiranja pridržkov in s tem oškodovanja ostalih upnikov dolžnika (kupca s pridržkom). Kupec, ki je npr. kupil določeno blago na podlagi nepogojne prodajne pogodbe, bi lahko v cilju privilegiranja prodajalca, antidatiral pridržek lastninske pravice in na ta način postavil konkretnega prodajalca v bistveno boljši položaj. Prav zahteva po overitvi podpisa kupca, pa takšne zlorabe preprečuje. Ta oblikovna zahteva torej ni pogoj za veljavnost pridržka med strankama samima (inter partes), pač pa je pogoj za veljavnost pridržka naproti ostalim kupčevim upnikom, kar bo prišlo

Reservation of ownership right