TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se

- izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se glasi:

„I. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti z dne 25. 1. 2013, ki jo je tožena stranka dne 28. 1. 2013 vročila tožniku, se razveljavi.

II. Ugotovi se, da je tožeči stranki dne 28. 1. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da je trajalo do 13. 12. 2013.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od vključno 29. 1. 2013 do vključno 13. 12. 2013 obračunati in plačati razliko med nadomestilom plače, ki bi ga prejel, če bi delal pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2012 za delovno mesto konstrukter, in prejemki iz samozaposlitve za to obdobje, pri tem pa obračunati in plačati prispevke in davke, neto razliko pa nakazati tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakomesečne neto razlike od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v roku 8 dni.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.235,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

- izpodbijani sklep o zavrženju tožbe razveljavi, razen v delu, ki se nanaša primarno na ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 14. 12. 2013 po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 12. 2012 na delovnem mestu konstrukter, vrnitev nazaj na delo in priznanje vseh pravic za čas od 14. 12. 2013 dalje, vključno z razliko v plači, z obračunom bruto plač in izplačilom neto razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno v delu, ki se nanaša na plačilo razlik v plači od 14. 12. 2013 do zaključka glavne obravnave, upoštevajoč prejemke iz samozaposlitve, z obračunom in izplačilom neto razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo denarne odškodnine v višini 9 plač namesto vrnitve nazaj na delo.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil. Zato tudi, če se pavšalno in časovno neopredeljena očitana kršitev presoja po vsebini, tožena stranka v obravnavanem primeru ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 37. členom ZDR.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru obrazložilo pomen časovne opredelitve kršitve, ki je ravno v tem, da mora delodajalec očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko in časovno opredeliti tako, da je mogoče preizkusiti pravočasnost odpovedi glede roka. Zato je po presoji pritožbenega sodišča že dejstvo, da je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog obrazložen le pavšalno, in da očitana kršitev, kolikor se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi, niti časovno niti po vsebini ni dovolj konkretno opredeljena, zadosten razlog za ugotovitev, da podana izredna odpoved ni zakonita.

Dejstvo, da sta imeli stranki registrirano enako glavno dejavnost, samo po sebi še ne pomeni prepovedane konkurence. Za kršitev konkurenčne prepovedi gre, če storitve, ki jih je opravil tožnik kot samostojni podjetnik, hkrati predstavljajo posle, s katerimi se je v resnici ukvarjala tožena stranka.