TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvam organa, da je leta 2018, v času veljavnosti ZGO-1, izvedel poseg v obliki betonske plošče z lesenim tlakom in strešno konstrukcijo, krito s premičnim platnom, ki je v višjem delu pritrjena v fasado obstoječe stavbe, na nižjem delu pa podprta s štirimi kovinskimi stebri, ki so privijačeni v temeljno betonsko ploščo. Prav tako ne ugovarja ugotovljenim gabaritom, kot izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe, niti ugotovitvam, da je poseg funkcionalno povezan z osnovnim objektom, to je gostinskim lokalom, in sicer tako, da se uporablja kot gostinski vrt. Glede na navedene dejanske ugotovitve, se sodišče strinja z organom, da gre v obravnavanem primeru za objekt, kot je opredeljen v 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 (kakor tudi 25. točki prvega odstavka 3. člena GZ), saj je, kot ugotavlja organ, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov ter z gradbenimi deli (betonsko ploščo) povezan s tlemi. Ker organ ugotavlja tudi, da tožnik soglasja za gradnjo v varovalnem pasu državne ceste ni pridobil, čemur tožnik prav tako ne oporeka, pa to glede na citirano določbo tretjega odstavka 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje pomeni, da se obravnavani objekt že iz tega razloga ne more šteti za enostaven objekt.

Podlaga za ta ukrep je 2. točka prvega odstavka 92. člena GZ. Ker se prepoved nanaša na nedovoljeni objekt, ne pa na imetnika pravic na nepremičnini, tožnik ne more uspeti z ugovorom, da ni lastnik zemljišča, na katerem je izveden obravnavani objekt.