TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Dolžnikov dolžnik lahko v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Z ugovorom je dopustno uveljavljati le dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa o izvršbi. V konkretnem primeru naj bi dolg tožnice oziroma terjatev davčnega dolžnika na podlagi računov prenehala s kompenzacijo. Vendar tega tožnica v davčnem postopku, kljub večkratnim pozivom k predložitvi dokazov, ni izkazala, saj ni navedla in izkazala niti terjatve do davčnega dolžnika, ki bi lahko bila predmet kompenzacije. Sodišče se strinja, da knjigovodske kartice terjatve ne dokazujejo, če terjatev ni hkrati izkazana z verodostojno knjigovodsko listino, ki je podlaga za knjiženje. Tožnica v upravnem sporu prvič, pa še to povsem nekonkretizirano, navaja pogodbena razmerja, iz katerih naj bi izhajale njene terjatve do davčnega dolžnika. Gre za dejstva, ki jih brez opravičenega razloga v davčnem postopku ni navedla in jih zato sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 pri odločanju ni upoštevalo.

Dolžnikov dolžnik lahko v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi uveljavlja le ugovore iz drugega odstavka 174. člena ZDavP-2, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na izvršbo in jih lahko uveljavlja davčni dolžnik v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi. Z ugovorom zastaranja zato tožnica ne more biti uspešna.