TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se drugi odstavek I. točke in II. točka izreka glasita:

"I/2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 26. 3. 2016 ni prenehalo, ampak še traja.

II. Ugotovi se obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 27. 5. 2017 do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki, tožena stranka pa je za ta čas dolžna prijaviti tožnico v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ.

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki za čas od 27. 5. 2017 do vrnitve na delo obračunati plačo, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi bila na delu na delovnem mestu višji pravosodni svetovalec (PDI), od tako obračunanih bruto zneskov nadomestila plače obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavnimi zakonskimi predpisi, nato pa tožeči stranki plačati neto zneske, zmanjšane za v tem času prejete dohodke (ki jih je tožeča stranka prejela kot samozaposlena oseba), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za plačo oziroma razliko plače za pretekli mesec, do plačila, kar tožnica iz tega naslova zahteva več, pa se zavrne.

Zavrne se zahtevek za obračun in izplačilo plače za čas od 23. 12. 2016 do 22. 3. 2017 v višini, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi bila na delu pri toženi stranki na delovnem mestu višji pravosodni svetovalec (PDI), brez zmanjšanja za prejete zneske denarnega nadomestila med brezposelnostjo."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje oziroma ugotovitev trajanja delovnega razmerja ter s tem povezani reparacijski zahtevek za čas od določenega dne do vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki, ker delavec ne more biti istočasno zavarovan na dveh zavarovalnih podlagah in ker tožnici ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja za čas opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) oziroma odvetništva, ker istočasno ne more biti zaposlena še pri delodajalcu na podlagi pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas. Pritožbeno sodišče meni, da je navedeno stališče napačno. Res je sicer, da delavec ne more biti istočasno zavarovan na dveh zavarovalnih podlagah, vendar se z odločitvijo o priznanju obstoja delovnega razmerja v času, ko je delavec že zavarovan na drugi zavarovalni podlagi, tak položaj vzpostavi le do izvršitve sodbe, ki se izvrši tudi tako, da se pri ZPIZ izvede postopek za spremembo zavarovalne podlage. Ne drži pa stališče, da delavcu (nikoli) ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja le iz razloga, da je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja že zavarovan na drugi zavarovalni podlagi kot samostojni podjetnik (oziroma odvetnik), to je kot samozaposlena oseba po 15. členu ZPIZ-2. Zavarovanje po določeni zavarovalni podlagi ni ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja in s tem za spremembo zavarovalne podlage v skladu z določbami ZPIZ-2. Že iz določbe 80. člena ZMEPIZ-1, zlasti pa iz določbe 83. člena tega zakona, izhaja, da je na podlagi odločitve v delovnih sporih določeno ugotavljanje oziroma sprememba zavarovalne podlage. Tudi določbe ZPIZ-2 (zlasti drugi odstavek 13. člena) niso ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja v okviru vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če delavcu, ki je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obvezno zavarovan po drugi zavarovalni podlagi, pogodba o zaposlitvi ne bi nezakonito prenehala.

Glede na odločitve VDSS oziroma VS RS je torej v določenih primerih možno, da pride do položaja, ko pri delavcu obstajata dve zavarovalni podlagi za vključitev v obvezno zavarovanje, ta položaj pa se rešuje v skladu z določbo drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2, ki določa, da se oseba, če hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, določenih v tem zakonu, obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi. Na prvem mestu (v 14. členu ZPIZ-2) so med obvezno zavarovanimi osebami navedeni delavci v delovnem razmerju.

V konkretni zadevi je tožnica pričela opravljati samostojno dejavnost in nato odvetništvo zaradi reševanja svojega socialnega položaja. Samozaposlitev delavca, s katero delavec le zmanjšuje škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca, ne sme biti v škodo delavcu oziroma zaradi tega ne sme biti prikrajšan. V vsakem primeru je treba vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi. Tožnica bi bila prikrajšana, če ji obstoj delovnega razmerja pri delodajalcu za nazaj v okviru reparacije ne bi bil priznan samo zato, ker je zaradi zmanjševanja škode v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz razlogov na strani delodajalca postala samostojna podjetnica oziroma odvetnica, zlasti če se upoštevajo razmeroma skromni rezultati poslovanja tožnice kot samostojne podjetnice oziroma odvetnice.