TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Iz dolžnikovega ugovora izhaja, da sicer ni zanikal pravnega razmerja z upnikom, izdanemu sklepu o izvršbi pa je nasprotoval zaradi dvoma v to, ali je upnik res opravil storitve popravila, ki jih je obračunal z računom, na podlagi katerega je predlagal izvršbo. Trditveno in dokazno breme o tem, da je izvedel obračunane storitve, nosi upnik. Upnik je v predlogu za izvršbo le na kratko označil podlago terjatev, katerih plačilo zahteva (popravilo vozila), vendar (glede na naravo postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine) ni podal nobenih konkretnih navedb o dejstvih, na katerih temelji njegov zahtevek, prav tako ni predlagal nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je upravičen do (popolnega) plačila svojih terjatev. Od dolžnika zato ni mogoče zahtevati, da bi, da bi se njegov ugovor štel za obrazložen, podal podrobnejše navedbe o tem, zakaj naj terjatev upnika ne bi obstajala, in jih tudi dokazno podprl. V takem primeru torej dolžniku ni mogoče naložiti trditvenega in dokaznega bremena, kot se, izhajajoč iz sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 117/2005, zavzema upnik. Šele ko bo (v nadaljnjem pravdnem postopku) upnik podal ustrezne navedbe in dokaze v utemeljitev svojega zahtevka (tj. v zvezi z izvedbo obračunanih storitev popravila dolžnikovega avtomobila), bo dolžniku omogočeno, da se o obstoju in višini terjatev določno izjavi in, če upnikovim navedbam nasprotuje, poda lastne trditve o dejstvih v zvezi z obstojem in višino terjatev in dokaze, s katerimi izpodbija upnikove trditve in dokaze. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu (v obravnavani zadevi torej upnika), prevali procesno dokazno breme na drugo stranko (dolžnika), ki mora potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza.