TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi 3. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 3555-6/2019/2 z dne 16. 7. 2019 in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu, da odloči o zahtevi za izdajo dopolnilne odločbe glede plačila za vodno pravico.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na določbo četrtega odstavka 25. člena ZV-1 je treba z vodnim dovoljenjem, izdanim na podlagi drugega odstavka tega člena, zagotoviti, da se izvajanje vodne pravice dotedanjega koncesionarja zaradi izdaje tega dovoljenja ne bo v ničemer spremenilo. Edina izjema je določitev ekološko sprejemljivega pretoka, vendar tudi to zgolj v primeru, če še ni bil določen.

Z določbo četrtega odstavka 25. člena ZV-1B je zakonodajalec predpisal prehodno ureditev, ki se nanaša na točno določena, že obstoječa pravna razmerja, torej specialno ureditev, ki tako smiselno, kot tudi pravno sistemsko in po nedvoumnem jezikovnem pomenu določbe po eni strani izključuje uporabo splošne ureditve, kolikor bi se razlikovala od ureditve, ki izhaja iz koncesijskega akta in pogodbe, po drugi strani pa pomeni samostojno zakonsko podlago za ureditev teh razmerij. Drugačna razlaga te zakonske določbe bi dejansko lahko pomenila neustaven poseg v tožnikove pridobljene pravice oziroma v njegova utemeljena pravna pričakovanja.