TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

S sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 44250/2011 z dne 18. 2. 2016 sta bili pritožniku kršeni pravici iz 34. in 35. člena Ustave.  

Pravni interes oškodovanca v kazenskem postopku ni neomejen. Le v izjemnih primerih kazenska sodba v tolikšni meri vpliva na njegov položaj oziroma njegove pravice, da mu je treba priznati upravičenje za vložitev ustavne pritožbe ne le z vidika varstva temeljnih postopkovnih jamstev, temveč tudi z vidika drugih človekovih pravic. Ustavno sodišče je pri presoji, ali je obravnavani primer tak, kot odločilne opredelilo tri okoliščine. V kazenski zadevi, v kateri je podan položaj kolizije človekovih pravic do osebnega dostojanstva ter varstva časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena Ustave zasebnega tožilca ter svobode izražanja iz 39. člena Ustave obdolženca, sodišče s sodbo odloči tudi o vsebinskih mejah v kolizijo vpletenih človekovih pravic.   Ustavno sodišče mora položaj zasebnega tožilca kot ustavnega pritožnika, kadar so s kaznivim dejanjem neposredno prizadete njegove osebnostne pravice in človekovo dostojanstvo iz 34. in 35. člena Ustave, ustavnoskladno upoštevati. V takšnem primeru kolizije pravic kazenska sodba ne predstavlja več zgolj odločitve o pravicah obdolženca. Čeprav je položaj oškodovanca v okviru kazenskega postopka praviloma v ozadju in ima ta za svoje varstvo na voljo druga pravna sredstva, je v tovrstnih izjemnih primerih treba poleg primarnega namena kazenskega postopka upoštevati tudi pomen varstva osebnostnih pravic in človekovega dostojanstva zasebnega tožilca kot ustavnega pritožnika.   Zasebni tožilec kot oškodovanec je stranka kazenskega postopka, ki zasleduje pretežno zasebni interes. Pregon pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo, je v oškodovančevi izključni domeni, saj državni tožilec zanj ni pristojen. Ustavna zahteva po učinkovitem varstvu pravic iz 34. in 35. člena Ustave terja, da se zasebnemu tožilcu kot oškodovancu v tovrstnih primerih prizna upravičenje za vložitev ustavne pritožbe.   Ustavno sodišče ustaljeno pripisuje velik pomen svobodi novinarskega izražanja oziroma tiska in poudarja visoko raven dopustnosti pisanja o zadevah javnega pomena. Svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Zaradi spoštovanja jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave pa je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. Kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, temveč zgolj za žalitev drugega, bralec pa lahko izraženo razume kot napad na osebnost te osebe, njeno sramotitev, ponižanje, prezir ali zasmehovanje, protipravnost ni izključena.   Pri presoji kolizije pravic iz 34. in 35. člena ter 39. člena Ustave je treba oceniti, ali za vrednostno sodbo, posebej če je ta zelo žaljiva, obstaja zadostna dejstvena podlaga. Obdolženčeve izjave v spornem časopisnem članku so bile za pritožnika objektivno in subjektivno izjemno žaljive. Obdolženec je dejstva, ki naj bi bila po njegovem mnenju javnosti neznana, v članku navajal zelo skromno, selektivno ali celo zavajajoče in neresnično. Na tako predstavljeno dejstveno podlago je obdolženec navezal izjemno žaljive vrednostne sodbe, usmerjene v značajske lastnosti in osebnost oškodovanca nasploh. Spornemu članku tako ni mogoče priznati prispevka k razpravi v javnem interesu, temveč je očitno razviden obdolženčev namen zaničevanja, žaljenja oziroma blatenja pritožnika. Pri tej oceni je Ustavno sodišče upoštevalo tudi naslov in kontekst besedila članka. Varstvo pravice do svobode izražanja takšnih izjav ne zajema, kar v izpodbijani sodbi ni bilo ustavnoskladno upoštevano in pritožnikovi pravici do osebnega dostojanstva ter varstva časti in dobrega imena nista bili ustavnoskladno zavarovani.