TFL Vsebine / TFLGlasnik

Aktualno vladno omejevanje temeljnih človekovih in drugih občutljivih pravic s podzakonskimi akti je preraslo v pravo učno uro demokracije in pravne države (vladavine prava). Z zadnjim, zdaj že razvpitim odlokom, s katerim je vlada med drugim uvedla pogoj PC (brez T) za dopustnost dela v ožji sferi državne uprave, sta se moč in nemoč vlade razgalila do takšne mere, da nas upravičeno vedno bolj skrbi, kam to pelje.

Iz daljne in polpretekle zgodovine je dobro znano, da vlade, ki si prilastijo zakonodajno oblast, s tem ne le potopijo demokracijo in pravno državo, pač pa družbo dolgoročno in neizogibno pripeljejo v pogubne konflikte in druge razdiralne procese. V vsaki družbi je vedno kar nekaj takšnih posameznikov in skupin, ki to sprva podpirajo in prepozno ugotovijo, da so tudi sami na isti ladji, ki jo vlada vozi proti usodnim čerem. Druge družbene skupine ali posameznike hromi strah pred avtoritarnostjo takšnih vlad, zato z molkom omogočajo razraščanje nedemokratične politike. Če to privede do tega, da se tisti državljani, ki so javno kritični do takšnih načinov vladanja, znajdejo v zanemarljivi družbeni manjšini in so posledično utišani, se kar neankrat znajdemo v takšni ali drugačni nedemokratični ureditvi.

Slovenke in Slovenci smo se pred dobrimi 30 leti na plebiscitu in nato s sprejemom temeljnih ustavnih aktov odločili, da odidemo iz nedemokratične države ter uveljavimo demokratično ureditev, v kateri bo poudarek na spoštovanju človekovih pravic ter pravne in socialne države. Zato je bilo ključno, da smo ustanovili svojo suvereno državo. Kajti ta naša država ni namen ali cilj sama sebi. Zanjo smo se na plebiscitu izrekali zato, ker smo skupaj verjeli in želeli, da bo sredstvo za zagotavljanje človekovega dostojanstva, mirnega in demokratičnega sožitja ter reševanja medsebojnih konfliktov v duhu sodobne pravne države, ki zajema v svojem integralnem pomenu tudi vse ključne prvine vladavine prava. Kdor zanika take in podobne demokratične usmeritve in vrednote, zanika plebiscitarno odločitev slovenskega naroda.

Naša državno-politična ureditev temelji na načelu delitve oblasti, ki je tudi bistven element sodobne demokracije in pravne države. V kontekstu delitve oblasti je državni zbor najvišji predstavniški organ ter ustavodajalec in zakonodajalec, vlada pa je kot vrh izvršilne (izvršilno-upravne) oblasti pristojna za izdajanje podzakonskih aktov (npr. uredb ali odlokov). V skladu z načelom zakonitosti morajo biti podzakonski vladni akti v skladu z zakoni in Ustavo (glej 153 člen Ustave). Poleg tega pa iz Ustave izhaja (npr. 86. do 91. člen), da lahko zakone sprejema le državni zbor ter da lahko državni zbor pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb določa samo z zakonom.

Pravkar zapisano ni neka domislica slovenskega ustavodajalca izpred tridesetih let, pač pa je civilizacijska dediščina večstoletnega prizadevanja svobodomiselnih posameznikov in družbenih skupin v Evropi, Severni Ameriki in kasneje tudi drugod po svetu za moderno demokratično državo. Skozi stari in srednji vek, pa tudi skozi dobršen del novega veka se je namreč vedno znova izkazalo, da mora biti državna oblast v korist svojih državljanov omejena in nadzirana ter da morajo biti demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva v parlamentu (skupščini ipd.) tisti, ki sprejemajo odločitve o pravicah in dolžnostih ter druge (naj)pomembnejše pravne odločitve. Vedno, kadar je bilo drugače, je to prej ali slej vodilo v grobo zatiranje svobode posameznikov, v arbitrarno uporabo prava (policijska država), v diskriminacijo, nestrpnost in nasilje.

Če torej nastopi epidemija ali pandemija in mora državna oblast sprejeti določene omejitve človekovih in drugih pravic, da bi v dobro vseh in vsakogar preprečila širjenje nalezljive bolezni, mora takšne ukrepe oblast določiti z zakonom. Zakaj? Zato, ker zakone sprejema parlament (državni zbor ob sodelovanju z državnim svetom), ki ima najvišjo stopnjo politične legitimnosti. Četudi je legitimnost v današnji sestavi državnega zbora zaradi nenavadnih odklonov nekaterih poslancev od svoje volilne baze močno omajana, pa je ta legitmnost še vedno mnogo večja in prepričljivejša od legitimnosti vlade, ki ni voljena neposredno od ljudstva in uživa le podporo dela parlamenta, tj. parlamentarne koalicije. Tudi če nam torej neka zakonska vsebina ni všeč, je dejstvo, da ga je zakon sprejelo najvišje predstavniško telo močan argument, da se takšnemu zakonu podredimo z manjšim odporom kot v primeru, če bi takšno vsebino pravno uveljavila vlada. Poleg tega sprejema vlada podzakonske akte kot so uredbe in odloki v enostopenjskem postopku (priprave na sprejem takšnih aktov potekajo na pristojnih ministrstvih ter na delovnih odborih vlade, nato pa jih vlada sprejme v okviru ene obravnave na seji vlade), medtem ko se zakoni v državnem zboru, ki je po sestavi mnogo širši od vlade, sprejemajo v mnogo zahtevnejšem tristopenjskem postopku, pri čemer mora državni zbor v primeru vloženega veta za dokončni sprejem zakona zagotoviti celo večino glasov vseh poslancev (46 glasov, absolutna večina).

Ker je torej zakon – poleg Ustave – v Sloveniji edini splošni pravni akt (predpis), ki sme določati, spreminjati, omejevati ter ukinjati pravice in dolžnosti pravnih subjektov, je še kako pomembno, da je za njegovo sprejemanje pristojen zgolj in izključno državni zbor. In obratno: ker zakone sprejema državni zbor kot državni organ z najvišjo stopnjo demokratične legitimnosti, je edino primerno, da je, poleg Ustave, ki jo tudi sprejema oz. spreminja državni zbor, prav zakon tisti osrednji pravni akt, ki ljudem in drugim določa pravne pravice in dolžnosti.

Če se vrnemo k aktualni situaciji pravodajnega urejanja v zvezi s Covid-19 in zanemarimo mnoge dosedanje odklone od načela pravne države (neobjava pomembnih vladnih odlokov v uradnem listu, urejanje ne-kriznih zadev v nujnih »kriznih« zakonodajnih postopkih, odstopanje od ustavnega načela sorazmernosti itd.), vidimo, da se aktualna vlada v precejšnjem delu svojih aktivnosti izogiba zakonodajnim postopkom. To je v pogledu zadevnega kriznega urejanja izvirni greh vlade ter ključni vzrok vseh utemeljenih in neutemeljenih sumov in dvomov v zakonitost vladnih odlokov. Ne glede na to ali in koliko so sploh ti odloki v neskladju z nekaterimi zakoni (npr. z Zakonom o nalezljivih boleznih), je ključni problem v tem, da so ti odloki, kadar posegajo v temeljne pravice, neustavni.

Izogibanje vlade zakonodajnim postopkom je mogoče razumeti iz dveh zornih kotov: prvič, sedanja manjšinska vlada ima v državnem zboru le šibko, glede marsičesa tudi nezadostno podporo, zato dvomi, da bi za svoje predloge dobila zadostno parlamentarno podporo; drugič, vlada se izogiba zahtevni in neprijetni parlamentarni razpravi (žal sta politična kultura in vzdušje v državnem zboru trenutno res na najnižji ravni od osamosvojitve) ter želi okrepiti svojo politično moč skozi prisilne izvršilne predpise (uredbe, odloke).

Nobeden ob obeh zornih kotov oziroma razlogov ne opravičuje vlade pri njenem ravnanju. Urejanje pravic in dolžnosti kot zakonske materije sodi v zakon. V pristojnost državnega zbora. V takšnih primerih mora biti vlada sposobna in dovolj odločna, da se z ustreznimi zakonodajnimi predlogi poda v državni zbor in pred poslanci argumentira svoja stališča. Če je zaradi hude razklanosti volilnega telesa ter poslancev koalicije in opozicije v državnem zboru težko doseči zakonodajno večino, mora prav vlada vložiti še toliko več napora, da tudi z opozicijo doseže določen sporazum oziroma kompromis. Če ji to ne uspe, je seveda situacija jasna, odgovornost za nastalo situacijo pa nato presojajo oziroma ugotavljajo volivci.

Nekateri ugovori vladnih predstavnikov, da so odloki edino razpoložljivo orodje, ki ga ima vlada na voljo v realnem času, niso sprejemljivi. Kadar se z nekim zakonom utemeljeno mudi, ga lahko državni zbor sprejme tudi zelo hitro, po nujnem postopku na izredni seji. Če je takšen zakon sprejet, ima še vedno veliko višjo stopnjo politične legitimnosti kot vladni odlok in s tem med volivci ne povzroča tolikšnega dvoma in odpora kot enostranka izvršilna dejanja vlade. Dejstvo, da naj bi vlada od začetka epidemije do zdaj sprejela – kot navajajo nekateri pravniki – že okoli 2.700 tovrstnih odlokov, je samo po sebi dovolj zgovorno, čeprav verjetno mnogi izmed teh odlokov sami po sebi niso sporni.

Delni (»krizni«) umik aktualne vlade iz zakonodajnega procesa ima za posledico tudi to, da se vlada še ni lotila predlaganja sprememb in dopolnitev nekaterih zakonov, ki so ključni za sedanjo situacijo v zvezi s koranavirusom, zato izpadejo ti nezakoniti vladni odloki še toliko bolj problematični. Tako se npr. vlada še ni lotila predlaganja ustreznih dopolnitev nekaterih določb zakonov, ki urejajo nalezljive bolezni, varnost in zdravje pri delu ter nekatere vidike delovnih razmerij v primeru epidemije ipd.

V sedanji, pravno neustrezno urejeni situaciji, ki jo še posebej demonstrira uvodno omenjeni sporni odlok vlade, lahko pride do precejšnjih protipravnih posegov v temeljne pravice posameznikov (npr. pravic zasebnosti in osebnostnih pravic – 35. člen Ustave), pri čemer lahko mnogi državni uslužbenci zaradi neizpolnjevanja pogoja PC (»prebolelost ali cepljenost«) celo izgubijo službo. Upam lahko le, da bo ustavno sodišče čim prej sprejelo odločitev o (ne)ustavnosti tega odloka in s tem vsaj malo sprostilo vedno večjo napetost, ki se ob tem in povezanih vprašanjih pojavlja. Žal pa vse te pravne akrobacije le še povečujejo nezaupanje ljudi v oblastna ravnanja ter razklanost družbe po povsem nesmiselnih ločnicah, kot je npr. ločnica cepljeni – necepljeni. Vse to sproža med ljudmi tudi nerazumne in skrajne reakcije. Vse skupaj nas zato še kako prepričljivo opozarja, da je pravna država (vladavina prava) vrednota, ki jo moramo jemati resno.