TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 11.a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (Uradni list RS, št. 83/03 - uradno prečiščeno besedilo) se zavrne. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 37/2010 z dne 19. 5. 2010 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 599/2009 z dne 14. 1. 2010 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 422/2007 z dne 17. 2. 2009 se ne sprejme.

Temeljni namen sodniškega pripravništva je izobraževalni, saj je naloga sodniških pripravnikov prvenstveno njihova lastna usposobitev za opravo pravniškega državnega izpita. Položaj sodniškega pripravnika v delovnem razmerju na sodišču se zato v bistvenem razlikuje od položaja ostalih delavcev v delovnem razmerju. Sodniškega pripravništva zato tudi ni mogoče enačiti s splošnim pripravništvom, urejenim v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07), ki je namenjeno osebam, ki prvič po pridobljeni strokovni izobrazbi začnejo opravljati delo, da se usposobijo za njegovo samostojno opravljanje. Z vidika razmerja sodniških pripravnikov do sodišča pa tudi ne gre za bistveno enake položaje med sodniškimi pripravniki, ki usposabljanje za pristop k pravniškemu državnemu izpitu opravljajo v različnih oblikah. Zakon o pravniškem državnem izpitu sodniškim pripravnikom daje možnost proste izbire izmed treh mogočih načinov opravljanja sodniškega pripravništva. Predvidena je predhodna pripravnikova privolitev za kasnejšo obveznost sklenitve ponujenega delovnega razmerja, ki je časovno omejena s trajanjem sodniškega pripravništva, pod določenimi pogoji pa je mogoč tudi odstop od te obveznosti z uveljavitvijo fakultativne obveznosti vračila prejetih neto plač. Izpodbijana ureditev omogoča enakomerno porazdelitev obveznosti med strankama in tako uresničuje načelo vzajemnosti terjatev. Ustavno sodišče je zato ocenilo, da ni izkazan nedopusten poseg v pravico do proste izbire zaposlitve iz drugega odstavka 49. člena Ustave. Vsebino izpodbijane določbe je z razlago mogoče ugotoviti. Očitki pobudnika o protiustavnosti izpodbijane določbe dejansko pomenijo zgolj nestrinjanje z razlago te določbe, kot sta jo podali sodišči. Zato so očitki o njeni neskladnosti z 2. členom Ustave očitno neutemeljeni.