TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Po določbi 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme poteči šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno. Navedeni rok, ki velja za organ, je instrukcijski in ne prekluziven.

Cenitveni postopek je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določitev verjetne davčne osnove. Tako ugotovljena verjetna davčna osnova se zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Kar pomeni, da za upoštevanje trditev zavezanca ni dovolj, da so verjetne, temveč morajo biti dokazane in s tem prepričljive oziroma takšne, da o njihovem obstoju ni razumnega dvoma.

V davčnem postopku dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Davčni organ mora, da se doseže čim večje ujemanje ocene z dejanskim stanjem, preveriti vse trditve in dokaze, ki jih zavezanec predloži v postopku, ter nanje obrazloženo odgovoriti. To pa ne pomeni, kot zmotno meni tožnik, da mora po uradni dolžnosti sam iskati dejstva, ki so ugodna za zavezanca. Dokazno breme glede tega je na zavezancu.

V obravnavanem primeru je sporno stanje tožnikovih sredstev oziroma premoženja na presečni dan, konkretno obstoj prihrankov, ki naj bi jih imel tožnik na ta dan v gotovini, ter dokazovanje oziroma dokazno breme v tej zvezi. Pri zahtevi, da tožnik izkaže obstoj prihrankov, ne gre za zahtevo, da se predloži dokaz, ki ga ni, oziroma ki ga ni mogoče predložiti in s tem za prekomerno dokazno breme. Za odločitev namreč ni pomembno, iz katerega obdobja izvira samo premoženje (v konkretnem primeru prihranki), odločilno je, ali je tožnik z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, in le v tem pogledu je dokazno breme na tožniku.