TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep:

- v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti 278,99 EUR stroškov ugovora z dne 8. 6. 2021, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila,

- v izpodbijani II. točki izreka pa spremeni tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor z dne 24. 6. 2021.

V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka (glede zavrnitve dolžnikovega stroškovnega zahtevka za vlogi z dne 12. 7. 2021 in 17. 1. 2022) potrdi.

II. Upnik mora dolžniku v roku 8 dni povrniti 109,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Odločitev je oprta izključno na krivdni princip, pri čemer pa je sodišče prezrlo, da slednji ne ukinja uspeha strank kot splošnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, temveč zgolj vzporedno uvaja še ločeno merilo za krivdno povzročene posamične stroške med postopkom „ne glede na izid“ postopka. Ni pa mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških postopka neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegovih izid, in s tem širiti dejanske podlage odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid.

Drži sicer, da dolžnik v predhodnem postopku ni odgovoril na poziv sodišča k izjavi, ali je sklep o izvršbi izvršil oziroma ali obstajajo kakšne ovire za njegovo izvršitev, ter tudi ni postopal skladno s 133.a členom ZIZ (to je ugovorno ostalo neprerekano), kar je upnika na nek način prisililo k vložitvi predloga po 134. členu ZIZ. Vendar pa je ob tem treba tudi upoštevati, da je dolžnik vse razloge za svoje neizvrševanje sklepa o izvršbi pojasnil v ugovoru v tem postopku in se je upnik torej s temi razlogi v ugovornem postopku seznanil, dolžnikovim navedbam je v celoti nasprotoval in vztrajal pri izvršbi, sodišče pa je pravnomočno ugotovilo, da so dolžnikove ugovorne navedbe v večinski meri utemeljene. Ob takem izidu postopka pa ni mogoče kot odločilnega sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je dolžnik tisti, ki je zakrivil obstoječo situacijo in upnika prisilil v izvršbo ter da mu zato ni neutemeljeno povzročil stroškov. Za odločitev o stroških v zvezi z ugovorom namreč ni pravno pomembno, zakaj je upnik vložil predlog za izvršbo in kaj mu je bilo tedaj (ne)znano, temveč je bistveno, ali in v kolikšni meri je dolžnik uspel z ugovorom.