TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Uvod

Orodja analize poslovanja so številna. Učbeniki jih pogosto obravnavajo vsakega posebej, praktiki pa jih povezujejo samodejno glede na trenutne potrebe v konkretnih primerih. Globlji študij pokaže, da je povezanost orodij analize poslovanja izredno pomembna, saj je vir sinergij, ki neposredno vplivajo na učinkovitost in uspešnost analiziranja. To povezanost je možno obravnavati na različne načine in z različnih vidikov, kar analitiku omogoča zavestno poglobljen pristop in oblikovanje številnih, tudi nepričakovanih koristnih informacij.

2 Orodja analize poslovanja

Pojem orodja je običajno povezan z nekim pristopom oziroma opravilom, ki ga izvajamo praviloma po neki metodi. Še najbolj izčrpno opredelitev pojma metoda najdemo v Turkovem pojmovniku (1987, 263), in sicer z dvema možnostma:

• oblika načrtnega, premišljenega delovanja, ravnanja ali mišljenja za dosego nekega cilja;
• sistem neprotislovnih pravil, ki določajo postopek delovanja.

Lahko si predstavljamo, da je nekdo v okviru neke analitične metode bolj spreten (uporablja boljšo tehniko) z istim ali pa z drugačnim orodjem. Iz tega lahko sklepamo, da pojem orodja pomeni pravzaprav osnovni element (prvino) tehnike ali tudi metode.

Orodja analize poslovanja lahko razvrstimo v naslednje sklope:

• Kazalci (velikosti, spremembe, razlike);
• Kazalniki (razmerja med posameznimi kategorijami):

1. Koeficienti (ki kažejo medsebojne primerjave kategorij);
2. Indeksi (ki kažejo na dinamiko, spreminjanje v času);
3. Strukture oz. stopnje udeležbe (ki kažejo sestavo celote po posameznih delih);

• Grafična orodja;
• Matematična in statistična orodja (gospodarska matematika, finančna matematika, višja matematika, statistične metode in verjetnostni račun),

Kazalce lahko po izvoru razvrstimo v naslednje temeljne oblike:

1. Stanja (pretekla, načrtovana);
2. Odmiki od načrtovanega, želenega, standardiziranega ali primerljivega stanja.
3. Poslovni tokovi (spremembe stanj):

a) Poslovnoizidni tokovi (načrtovanimi, želenimi, standardiziranimi, primerljivimi);

b) Finančni tokovi (vsi, razen poslovnoizidnih in nedenarnih);

c) Mešani tokovi (sestavljeni deloma iz poslovnoizidnih in deloma iz finančnih tokov)

d) Vzročno posledični tokovi,

e) Izvedbeni tokovi,

f) Analitični tokovi,

g) Računski tokovi.

Kazalce lahko preurejamo na različne načine, kot so (Bergant, 2013, 80):

• Standardiziranje,
• Združevanje,
• Razdruževanje,
• Prikazovanje,
• Razvrščanje,
• Preoblikovanje

Poslovni tokovi so tako v teoriji kot tudi v praksi analiziranja najmanj razviti in izkoriščeni. Njihovo razvrščanje je možno vsaj s 16 različnih vidikov (Bergant, 2013, 83–95), kar omogoča izredno široko paleto njihove uporabe pri analiziranju poslovanja. Pri tem si lahko pomagamo tudi s tipologijo poslovnih tokov (Bergant, 2013, 128–138).

Kazalniki (dejanski, načrtovani, želeni, standardizirani) v splošnem pomenijo primerjavo določenih kategorij med seboj. Kazalniki so lahko koeficienti, stopnje udeležbe ali indeksi. Pri kazalnikih načeloma primerjamo dve ali več različnih kategorij, pri stopnjah udeležbe primerjamo del s celoto, pri indeksih pa primerjamo kategorije v različnih časovnih obdobjih. Možnih je veliko različnih sodil za razvrstitev kazalnikov (vsaj 16 v Bergant, 2013, 143–151). Pri tem si lahko pomagamo tudi s tipologijo kazalnikov (Bergant, 2013, 184–196).

Orodja lahko med seboj povezujemo. Tudi kovač povezuje na primer klešče s kladivom, nakovalom in mehom, da lahko oblikuje končni izdelek. Številnost analitičnih orodij omogoča tudi številne povezave, katerih sinergijo je možno izkoristiti pri ugotavljanju dejstev in oblikovanju informacij.

3 Vrste povezovanja orodij analize poslovanja

Med orodji, naštetimi v prejšnjem poglavju, so pri analiziranju možne in potrebne številne povezave. Zato je zaradi preglednosti koristno tudi njihovo razvrščanje po vrstah teh povezav. Tako so načeloma možne vrste povezovanja zlasti med:

1. Kazalci (preteklimi, načrtovanimi), to je med:

a) Stanji,

b) Odmiki,

c) Standardiziranimi tokovi (bilanca stanja, poslovnega izida, denarnega izida in gibanja kapitala),

d) Nestandadiziranimi tokovi,

e) Poslovnoizidnimi tokovi,

f) Finančnimi tokovi,

g) Mešanimi tokovi,

h) Vzročno posledičnimi in izvedbenimi tokovi,

i) Posameznimi vrstami kazalcev,

j) Razdruženimi (presečnimi in izvzetimi) kazalci oziroma tokovi,

k) Organizacijskimi enotami ali programi in ravnijo združbe,

l) Bilančnimi in nebilančnimi tokovi.

Opredelitve različnih tokov, ki so matematično podane z ustreznimi enačbami, so obrazložene v Bergant (2013, 80–116).

Povezanost številnih tokov, ki jih vsebuje bilanca poslovnih tokov, prikazuje slika 1.

Slika 1: Povezanost bilančnih tokov

2. Kazalniki (preteklimi, načrtovanimi, standardiziranimi), to je med:

a) Kazalniki stanj,

b) Kazalniki tokov,

c) Kazalniki tokov in stanj,

d) Kazalniki kazalnikov,

e) Mešanimi kazalniki,

f) Statističnimi kazalniki,

g) Posrednimi in neposrednimi kazalniki,

h) Kazalniki kot parametri.

i) Organizacijskimi enotami ali programi in ravnijo združbe.

3. Grafičnimi orodji, to je med:

a) Enorazsežnostnimi (slike stanj, sheme, strukture, diagrami poteka procesov – flow chart),

b) Dvorazsežnostnimi (matrični diagrami, tabele, programske preglednice, grafikoni, geometrijski liki),

c) Trirazsežnostnimi (geometrijska telesa, koordinatni sistem),

4. Matematičnimi orodji, to je zlasti med:

a) Enačbami in grafičnimi orodji,

b) Kazalniki in grafičnimi orodji

c) Različnimi matematičnimi in statističnimi modeli.

5. Posameznimi ali več orodji iz zgornjih štirih točk.

Vidimo, da je orodij za izvajanje analiziranje veliko, še več pa je možnih njihovih povezav, kar zahteva posebno usposobljenost analitika tako po vsebinski, kot tudi po tehnični (obvladovanje računalniške programske opreme) plati. Uporaba celotne palete analitičnih orodij v praksi ni običajna, zato se lahko analiziranje kmalu izrodi v rutinska opravila, ki so sama sebi zadostna zlasti, če so uporabniki informacij razmeroma nezahtevni. V takih razmerah je rast kakovosti oblikovanja informacij manj verjetna, kar pa že pomeni nazadovanje kakovosti informacijskega sistema, posledično pa tudi kakovosti poslovnega odločanja in konkurenčnega položaja združbe.

Opozorila na napake v praksi in praktični zgledi analiziranja poslovanja so bili že podani v Priročniku (Bergant, Manohin, 2018), zato se bomo v nadaljevanju omejili samo na vidike, ki iz priročnika niso neposredno vidni, vendar so v praksi zelo pomembni. Zato se ne bomo ukvarjali z vsemi možnimi povezavami med orodji, ki smo jih zgoraj načeloma prikazali, temveč samo s tistimi, ki so po našem mnenju v praksi (in teoriji) neupravičeno zanemarjeni.

4 Povezanost vzročno posledičnih in izvedbenih tokov

Omejili se bomo samo na bilančne vzročno posledične in izvedbene tokove, zato bomo zanemarili analitične in računske tokove, ki pa so v določenih primerih lahko tudi koristni (npr. Bergant, 2013, 90–91).

Formalna razlika med vzročno posledičnim in izvedbenim tokom je v tem, da sta sestavljena iz različnih kategorij. Uporabljata torej različne kazalce. To je možno zaradi temeljnega bilančnega pravila, da je aktiva enaka pasivi.

Najpomembnejše (železno) pravilo v okviru bilančnih tokov je naslednje: Če obstaja vzročno posledični tok, obstaja tudi izvedbeni tok, in obratno, če obstaja izvedbeni tok, obstaja tudi vzročno posledični tok.

Vedno nastopata torej v paru, seveda pa jih mora analitik najti. To pomeni, da je isto spremembo (neki poslovni tok) možno izračunati na dva načina: z izračunom vzročno posledičnega ali njemu pripadajočega izvedbenega toka. Zato je iz njune povezave možno oblikovati celovite informacije, ki jih na podlagi posameznega toka ne moremo pridobiti. Njuna povezanost namreč omogoča:

1. preveriti računsko točnost upoštevanih kategorij, ki so zajete iz bilance stanja, saj je rezultat obeh tokov vedno isti znesek;
2. ugotoviti, kako se je združba odzvala na ugotovljene vzroke sprememb, kajti isti vzroki omogočajo praktično nešteto različnih izvedb;
3. na podlagi odziva združbe je možno ugotoviti temeljne značilnosti njene finančne oziroma poslovne politike, torej tudi njene pozitivne ali negativne usmeritve.
4. na podlagi zgornjih ugotovitev je možno izdelati denarno ovrednoteno zgodbo o vzrokih in posledicah sprememb (preteklih ali načrtovanih) ter njihovih vplivih na finančni položaj združbe.

Tipični primeri parov tokov so zlasti: poslovni izid, sprememba kapitala, sprememba finančno posredniškega položaja, sprememba kratkoročnega finančno posredniškega položaja, sprememba obratnega kapitala, sprememba potrebnega obratnega kapitala, sprememba denarnih sredstev, sprememba kapitalske ustreznosti.^[1]

5 Povezanost slik z enačbami bilančnih tokov

Z vidika uporabnika informacij so matematično izraženi tokovi abstraktni in razmeroma težko predstavljivi. Najboljše orodje za razumevanje bilančnih tokov so slike, ki na ustrezen način ilustrirajo povezanost posameznih kategorij (združenih kazalcev) v bilanci stanja. Take vrste slik temeljijo na prikazu strukture posameznih kategorij na aktivi in pasivi. Le-te z združevanjem bistveno zmanjšajo veliko število bilančnih postavk. Na sliki 2 je zgled preseka bilance stanja z vidika finančno posredniškega položaja.

Z različnimi slikami prikazana bilanca stanja ima zlasti naslednje pomembne prednosti:

1. bistveno zmanjša število bilančnih postavk, kar prispeva k preglednosti in omogoča usmeritev v želeno informacijo (npr. neto dolg ali neto terjatev na sliki2);
2. omogoča ilustracijo osnovnega izhodišča pojasnjevanja vseh razmerij v bilanci stanja, to je dejstvo, da pasivne postavke (obveznosti do virov) financirajo aktivo (poenostavljeno: premoženje združbe).
3. omogoča celovit pogled na premoženje in vire sredstev združbe, kar onemogoča pogosto napako ozkega obravnavanja posameznih kategorij, ko analitik ali uporabnik pozabi na načelo dvostavnega knjigovodenja;
4. omogoča razumevanje razmerij med posameznimi izbranimi kategorijami tudi tistim, ki nimajo računovodskega predznanja;
5. omogoča najpomembnejši vidik, to je presek bilance po izbranem sodilu, ki pomeni pomembno novo kategorijo;

Slika 2: Grafični prikaz finančno posredniškega položaja

6. s slike je vidno, da je presek možno izračunati na dva načina, ki obenem pomenita vzročno posledični in izvedbeni tok;

7. omogoča torej pridobiti matematični izpis obeh tokov, ki ga zato ni treba znati "na pamet", saj si sliko vedno lahko narišemo;[2]

8. delovanje obeh tokov, tako vzroke in posledice kot tudi izvedbo sprememb lahko razložimo s slike, kar je za uporabnika lahko zelo razumljivo;

9. slika omogoča priti tudi do tokov, ki bi sicer zahtevali matematično izpeljavo; primer je na sliki 3.

S slike 3 vidimo, da je primanjkljaj obratnega kapitala (OBK_prim) možno izračunati, če od kratkoročnih posojil (KP) odštejemo denar in kratkoročne finančne naložbe (D + KFN). Na ta način je izražen izvedbeni poslovni tok. Njegov pripadajoči vzročno posledični tok pa pomeni razliko med dejanskim (OBK) obratnim kapitalom (ki je razlika med dolgoročnimi viri – DV in dolgoročnimi naložbami – DN) in potrebnim obratnim kapitalom, ki ga ocenimo tako, da od obratnega kapitala, povečanega za poslovne obveznosti (PO), odštejemo zaloge (Z) in poslovne terjatve (PT).

Vidimo torej izredno pomembnost slik tako pri analiziranju poslovanja kot tudi pri predstavljanju in pojasnjevanju ugotovitev. Matematične izraze tokov (enačbe) smo povezali s sliko, ki daje svojo dodatno vsebinsko razsežnost.

Slika 3: Grafična ugotovitev primanjkljaja obratnega kapitala

6 Povezanost enačb tokov s tabelami

Če v enačbe tokov vstavimo podatke, pridemo do računskih rezultatov, ki jih je možno (in tudi treba) vključiti v tabele oziroma računalniško podprte preglednice (angl.: spreadsheet). Prikazovanje podatkov v tabelah ima dodatne prednosti:

1. omogoča dvorazsežnostni prikaz, torej povezanost enačb na primer s časovno razsežnostjo;

2. omogoča praktično neomejeno širitev tabele v navpično razsežnost:

a) v podrobnejšo specifikacijo posameznih kategorij;

b) v prikaz več medsebojno vsebinsko povezanih enačb oziroma tokov (na primer istočasni prikaz vzročno posledičnega in izvedbenega toka;

c) v ustrezno združevanje ali razdruževanje povezanih kategorij in s tem v pridobivanje dodatnih podatkov;

d) vnos dodatnih podatkov za primerjavo z že obravnavanimi podatki;

3. omogoča praktično neomejeno širitev tabele v vodoravni razsežnosti:

a) z dodajanjem poljubnih časovnih obdobij;

b) z dodajanjem stolpcev razlik med časovnimi obdobji;

c) z dodajanjem stolpcev baznih in verižnih indeksov za primerjavo kazalcev;

d) z dodajanjem stolpcev struktur elementov po obdobjih;

e) z dodajanjem drugih primerljivih podatkov (npr. podatkov po organizacijskih enotah ali drugih združb, držav in dejavnosti);

4. omogoča povezovanje kazalcev s kazalniki;

5. omogoča torej pridobitev dodatnih informacij;

6. omogoča preoblikovanje tabel v slike s prikazom pomembnejših gibanj kategorij v času ali prostoru.

7. daje dodatne vidike in lažjo preglednost nad prikazanimi podatki;

8. omogoča skrčen prikaz številnih podatkov, ki bi sicer po nepotrebnem obremenjevali besedilo in zmanjševali razumljivost in težo temeljnih ugotovitev.

7 Povezanost slik, enačb in tabel

Slike, enačbe in tabele predstavljajo analitični trikotnik, ki analitiku pomeni nepogrešljivo sestavljeno orodje za analiziranje. Izkoriščanje sinergij povezav v analitičnem trikotniku ima zlasti naslednje prednosti:

1. preprečuje morebitne računske napake;
2. omogoča preverjanje točnosti predpostavk in vmesnih rezultatov pri analiziranju, kar pomembno zmanjšuje možnosti napačnih ugotovitev;
3. omogoča celovito razumevanje obravnavane vsebine in zmanjšuje možnost nepreverjenih vidikov;
4. omogoča preglednost prikazovanja in pojasnjevanja ugotovitev;
5. povečuje učinkovitost in uspešnost procesa analiziranja.

Analiza, pri kateri niso bile uporabljene sinergije analitičnega trikotnika, je zelo verjetno pomanjkljiva, njene ugotovitve so lahko celo dezinformacija. Analitični trikotnik je zato ne samo nepogrešljivo orodje, temveč tudi obvezno orodje. Vsako zanemarjanje tega dejstva pomeni neustrezno razumevanje vloge analiziranja pri oblikovanju informacij in tudi neetično delovanje. Zato je koristno, da analitik ozavesti svoje delovanje v smislu tega trikotnika, čeprav ga podzavestno že rutinsko uporablja. To bi mu omogočilo usmerjen lasten razvoj znanj in pristopov k analiziranju v okviru vseh treh razsežnosti trikotnika.

LITERATURA

Bergant, Živko (2011). Osnove analize poslovanja. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.

Bergant, Živko (2013). Analiza poslovanja od teorije do prakse. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.

Bergant, Živko (2020). Pojasnjevanje izvedbenih poslovnih tokov. Poslovodno računovodstvo, 13(1): 13–27.

Bergant, Živko, Manohin, Igor (2018). Priročnik za analiziranje poslovanja. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.

Turk, Ivan (2004). Pojmovnik računovodstva, financ in revizije. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

[1] Praktični primeri izkoriščanja sinergij iz povezanosti parov tokov so prikazani v: Bergant (2020) in Bergant, Manohin (2018).

[2] Slika 2 na primer kaže možnost izračuna spremembe neto dolga na dva načina: zgornji presek kaže izvedbeni tok (ΔND = ΔD – ΔT), spodnji pa vzročno posledičnega (ΔND = ΔMN –ΔTK).