TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Uporaba določb 13. člena zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in
23/78 - v nadaljevanju ZD) ni vezana na predpostavko, da konkurirajo
preživelemu zakoncu pri dedovanju le otroci iz prejšnjih
zapustnikovih zakonov, otroci rojeni zunaj zakonske zveze ali
posvojenci, katerih posvojitelj ni tudi preživeli zakonec.

Če je kaj otrok iz prejšnjih zapustnikovih zakonov, otrok rojenih
zunaj zakonske zveze in posvojencev, premoženje njegovega zakonca pa
presega delež, ki bi mu šel pri delitvi zapuščine po enakih delih,
gre tistim zapustnikovim otrokom in posvojencem, ki to zahtevajo,
dvakrat večji delež kakor zakoncu, kolikor sodišče presodi to za
upravičeno, upoštevajoč vse okoliščine primera (13. člen Zakona o
dedovanju - Uradni list SRS št. 15/76 in 23/78 - v nadaljevanju ZD).
Citirana določba ZD je izjema od pravila, uzakonjenega v 11. členu
ZD, po katerem dedujejo pokojnikovo zapuščino pred vsemi njegovi
otroci in zakonec, pri čemer so njihovi dedni deleži enaki. Zaradi
določbe 13. člena ZD (ki je po zakonski sistematiki, tako kot določba
11. člena ZD, v poglavju 'Dedovanje na podlagi zakona'), pa dedni
delež zapustnikovega zakonca ni nujno vedno enak dednim deležem
zapustnikovih otrok. To pomeni, da dedni delež zapustnikovega zakonca
ni fiksen (vedno enak dednim deležem zapustnikovih otrok), ampak se
lahko, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, zmanjša v korist
zapustnikovih otrok.1) O tem, ali bo na zahtevo zapustnikovih otrok
(ali posvojencev - glej op. v tč. 1) prišlo do zmanjšanja dednega
deleža zapustnikovega zakonca, odloča sodišče. Do zmanjšanja tedaj ne
pride vedno, obvezno ali avtomatično. Pri odločanju upošteva sodišče
vse okoliščine primera. Le če sodišče meni, da je zmanjšanje dednega
deleža zapustnikovega zakonca upravičeno, mora otroku zapustnika, ki
je zmanjšanje zahteval, po sili zakona dodeliti dvakrat višji delež
kot zapustnikovemu zakoncu.
Pri tem pa se zastavlja vprašanje, ali je mogoče dedni delež
zapustnikovega zakonca, če so seveda izpolnjeni vsi pogoji iz 13.
člena ZD, zmanjšati v korist zapustnikovih otrok le v primerih, kadar
zapustnik in preživeli zakonec nista imela skupnega otroka (otrok)
oziroma skupnega posvojenca (posvojencev) - glej opombo v tč. 1.
Odgovor na zastavljeno vprašanje je vsebovan v sprejetem načelnem
pravnem mnenju, in je negativen.2) Temelji na spoštovanju in
upoštevanju namena zakonodajalca, ki ga je imel ob sprejemu določbe
13. člena ZD in ki je v tem, "da se lahko zagotovi ugodnejši
materialni položaj otrok, glede katerih obstaja verjetnost, da
preživeli zakonec zanje ne bo tako skrbel kot za lastne otroke."3)
Tak namen zakona prav gotovo ne bi mogel biti dosežen, če bi bila
pravica zapustnikovih otrok, da zahtevajo povečanje dednega deleža na
račun dednega deleža zapustnikovega zakonca, odvisna od tega, ali sta
tudi preživeli zakonec in zapustnik imela skupnega otroka (otroke)
oziroma skupnega posvojenca (posvojence). Obstoj pravice
zapustnikovih otrok, da na račun zapustnikovega zakonca zahtevajo
povečanje dednih deležev bi bil tudi negotov. Pravica zahtevati
povečanje dednega deleža bi lahko npr. prenehala s trenutkom rojstva
skupnega otroka ali pa npr. s posvojitvijo otroka, katerega
posvojitelj bi bil tudi preživeli zakonec. Sicer pa se do rezultata,
kakršen je vsebovan v sprejetem načelnem pravnem mnenju, pride ob
uporabi katerekoli metode razlage prava (gramatične, logične,
zgodovinske, sistematične, teleološke). Za stališče, ki bi bilo
sprejetemu načelnemu pravnemu mnenju nasprotno, ni mogoče najti
nobenega tehtnega argumenta.4)
Sprejeto načelno pravno mnenje pa ne odgovarja na vsa vprašanja, ki
se glede razlage določbe 13. člena ZD lahko pojavijo kot sporna in
odprta. Zlasti je potrebno posebej omeniti, da sprejeto načelno
pravno mnenje ne daje odgovora na vprašanje, ali imajo v primerih,
kadar so izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZD, pravico, da zahtevajo
povečanje dednega deleža na račun preživelega zakonca tudi skupni
otroci in skupni posvojencii zapustnika in preživelega zakonca.
Opomba:
1) V določbah o redu dedovanja govori ZD samo o zapustnikovih
sorodnikih in o zakoncu. Spričo posebnih določb o izenačenju oseb, ki
jih veže posvojitev, z nanravnimi sorodniki, in o izenačenju
izvenzakonskega tovariša z zakoncem v pogledu zakonite dedne pravice
(člena 21 in 10/2 ZD), je taka poenostavitev na mestu.
2) Nasprotno stališče, ki je zastavljeno vprašanje odgovorilo
pritrdilno, je bilo zavzeto v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani,
opr.št. I Cp 1476/89, z dne 11.1.1990, v zvezi s sklepom Temeljnega
sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr.št. I D 783/88, z dne
15.6.1989.
3) Tako prof. dr. Finžgar, Dedno pravo, str. 55 za podobno določbo v
zveznem zakonu o dedovanju (12. člen Zakona o dedovanju - Uradni list
FNRJ št. 20/55
Enako prof. dr. Zupančič, Dedno pravo 1984, str.56
4) Že v citiranem sklepu opr.št. I Cp 1476/89 je bilo nasprotno
stališče sicer sprejeto, vendar pa v obrazložitvi sklepa razlogi za
tako stališče niso navedeni. Navedeno je le, da tako tolmačenje
narekuje pravilna razlaga določbe 13. člena ZD, ni pa navedeno, iz
kakterih razlogov naj bi bila taka rrazlaga res tudi pravilna.