TFL Vsebine / TFLGlasnik

Poslovni rezultati družbe vplivajo na njeno vrednost delnice oziroma poslovnega deleža, na podlagi katerih se potencialni vlagatelji odločajo za nakup. Prevrednotenje, torej slabitev knjigovodske vrednosti pomeni, da družba dejansko oblikuje finančne odhodke v določeni višini, s čimer vpliva na kazalnik uspešnosti poslovanja in finančni položaj družbe, posledično tudi na knjigovodsko vrednost delnice ali poslovnega deleža. Na podlagi mednarodnih računovodskih standardov je potrebno pri vrednotenju sredstev uporabiti iste preizkuse prihodnjih gospodarskih koristi na medletne datume kot na koncu poslovnega leta. Z morebitnim izogibanjem obligatornih slabitev, lahko vodstvo družbe vpliva na kapital družbe in s tem zavaja potencialne investitorje pri nakupu vrednostnih papirjev oziroma poslovnega deleža družbe. Forenzično računovodstvo, katerega namen je preprečevanje in odkrivanje prevar ter dokazovanje odkritih prevar in razkrivanje odgovornih oseb nedvomno lahko pripomore k učinkovitejšemu pregonu gospodarskega kriminala.

1 UVOD

Temeljni računovodski izkazi ali finančni izkazi so končni rezultat procesa računovodenja. To so obrazci, ki sistematično prikazujejo učinke poslovnih dogodkov, ki so se zgodili v preteklem obdobju (navadno v enem letu). Gre za skupek različnih finančnih poročil, ki razkrivajo finančno stanje podjetja, spremembe ter poslovni rezultat v določenem obdobju, na katerega se računovodski izkazi nanašajo.[1] Finančna naložba je eno izmed finančnih sredstev družbe, ki vpliva na poslovni izid, torej na morebitni dobiček ali izgubo družbe.

Družbe in podjetniki morajo, na podlagi 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), voditi poslovne knjige in jih enkrat letno zaključiti v skladu z ZGD-1 in slovenskimi računovodskimi standardi ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja, če zakon ne določa drugače, ter na podlagi zaključenih poslovnih knjig, za vsako poslovno leto, v treh mesecih po koncu tega poslovnega leta sestaviti letno poročilo. Podrobnejša pravila o računovodenju določajo slovenski računovodski standardi (SRS) in pojasnila slovenskih računovodskih standardov, ki jih sprejme Slovenski inštitut za revizijo v soglasju z ministroma, pristojnima za gospodarstvo in finance in v zasnovi ne smejo biti v nasprotju z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Mednarodni računovodski standard (MRS) 34, ki med drugim vsebuje pravila za medletno računovodsko poročanje, v 32. točki določa, da je pri vrednotenju sredstev potrebno uporabiti iste preizkuse prihodnjih gospodarskih koristi na medletne datume kot na koncu poslovnega leta, vse z namenom resničnega in poštenega prikaza finančnega stanja družbe.[2] Potencialni vlagatelji, ki imajo v času nakupa delnic ali poslovnega deleža družbe na voljo zgolj polletne podatke o poslovnih rezultatih utemeljujejo svojo odločitev o trgovanju z vrednostnimi papirji ravno na teh podatkih, ki hkrati oblikujejo tržno vrednost vrednostnega papirja oziroma poslovnega deleža. Prevrednotenje, torej slabitev knjigovodske vrednosti pomeni, da družba dejansko oblikuje finančne odhodke v določeni višini, s čimer vpliva na kazalnik uspešnosti poslovanja in finančni položaj družbe, posledično tudi na knjigovodsko vrednost delnice ali poslovnega deleža. Naložbe so del premoženja družbe, ki imajo določeno nabavno vrednost. Če te naložbe čez čas postanejo manj vredne, potem se zmanjša vrednost vseh sredstev te družbe, na drugi strani bilance stanja pa to vpliva na vrednost kapitala, in je zato knjigovodska vrednost kapitala nižja. Če to nižjo vrednost kapitala delimo s številom delnic, potem pridemo do manj vredne delnice.

Z morebitnim izogibanjem obligatornih slabitev, lahko vodstvo družbe vpliva na kapital družbe in s tem zavaja potencialne investitorje pri nakupu vrednostnih papirjev oziroma poslovnega deleža družbe. Družba z manipulacijo slabitev (zvišanje ali znižanje vrednosti) vpliva na poslovne rezultate in odločitev potencialnih investitorjev. Kadar takšno t. i. kreativno računovodstvo še vedno izkazuje pošteno vrednost računovodskih kategorij, gre za zakonite metode manipulacije z računovodskimi izkazi, kadar pa takšno poročanje ne izkazuje ekonomske realnosti, takšno ravnanje vodstva družbe predstavlja vsaj nepravilno poslovno odločitev, saj gre za zavajajoč in goljufiv način vodenja poslovnih knjig. Kazenskopravno relevantna dejanja pa so tista, pri katerih posameznik zasleduje določeno osebno korist oziroma ima namen povzročiti škodo drugemu.

2 DOLŽNA SKRBNOST

Na podlagi 263. člena ZGD-1 so člani uprave pri opravljanju svojih nalog dolžni ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter varovati poslovno skrivnost družbe. Njihova odgovornost je individualna. Zakonska določba ima v skladu z večinskim stališčem teorije dvojni pomen, je merilo za presojo krivde, hkrati pa v obliki generalne klavzule opisuje objektivno dolžnost ravnanja. Če člani uprave svojih nalog ne opravljajo z zahtevano stopnjo skrbnosti, ravnajo v nasprotju z določbo ZGD-1, vendar sta si pravna teorija in sodna praksa na tem mestu enotni, da vsaka podjetniška odločitev, ki se kasneje, s potekom časa, izkaže za škodljivo, ne more pomeniti ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti.[3] Tudi Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v 28. členu določa, da mora poslovodstvo pri vodenju poslov ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna, kar pomeni, da je v določenem časovnem obdobju sposobna poravnati vse obveznosti, ki so zapadle v tem časovnem obdobju, oziroma, da je trajno sposobna izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti. V ta namen mora poslovodstvo, na podlagi 30. člena ZFPPIPP, ustrezno upravljati tveganja, kar zajema ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj, vključno s poročanjem o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila družba izpostavljena pri svojem poslovanju, takšna tveganja pa so zlasti kreditno, tržno , operativno in likvidnostno tveganje. Izjemno visoke slabitve naložb v enem poslovnem letu za predhodno obdobje lahko kažejo na dvomljive poslovne odločitve vodstva družbe, ki izvirajo iz subjektivne in ne objektivne sfere, saj vplivajo na rezultate poslovanja družbe in višino kapitala ter posledično znižajo knjigovodsko in tržno vrednost premoženja družbe. Za vodstvene organe bank Zakon o bančništvu (ZBan-2)prav tako zahteva profesionalno skrbnost pri ravnanju članov uprave banke, kar pomeni, da morajo člani uprave banke, pri izvrševanju svoje funkcije ravnati odkrito, pošteno in neodvisno ter v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov. Odgovornost uprave za spoštovanje pravil o upravljanju s tveganji je izrecno določena v 136. členu ZBan-2. Med drugim je uprava banke v celoti odgovorna za poslovanje banke in njeno upravljanje tveganj, vključno z zagotavljanjem celovitosti sistemov računovodskega in finančnega poročanja, ki vključujejo tudi finančni in operativni nadzor ter zagotavljanje skladnosti poslovanja banke z veljavnimi predpisi in standardi. Katere so konkretne dolžnosti uprave predvsem v okviru dolžnega nadzora pa je potrebno presoditi v posameznem primeru.

V preteklosti je zaslediti primere, kjer se članom poslovodstva družbe očita, da je bil v času izdaje ponudbe za nakup vrednostnih papirjev družbe v polletnem ali letnem poročilu o poslovanju, lažno prikazan dobiček, ki je bil umetno povečan na podlagi neustreznega vrednotenja slabitev. Če vzamemo primer vrednotenja nepremičnin, ki so v lasti družbe, se vrednost teh nepremičnin spreminja glede na stanje na trgu. Družba lahko z neustreznim vrednotenjem naložb v nepremičnine in s spremembo načina vrednotenja vpliva na premoženjsko stanje, podatek o dobičku in druge podatke, ki pomembno vplivajo na investitorje, ki se odločajo za nakup obveznic. V praksi so pogoste tudi manipulacije z vrednotenjem naložb v drugi družbi, nemalokrat lastniško povezani, katere poslovanje je slabo, družba je celo insolventna, lastnica poslovnega deleža te družbe pa v svojih poslovnih knjigah ne opravi ustrezne slabitve vrednosti naložbe in na ta način izkazuje ugodnejši poslovni rezultat in zavaja potencialne investitorje.

Revizijski pregled lahko v določeni meri poudari takšna neustrezna vrednotenja, težava pa se pojavi, kadar je investitorju, v času prodaje vrednostnih papirjev, na voljo zgolj nerevidirano polletno poročilo, ki na podlagi zgoraj navedenega prikazuje zelo dobre poslovne rezultate. Kot že predhodno navedeno bi tudi polletno poročilo moralo biti, kot to določajo mednarodni računovodski standardi (natančneje 32. točka MRS 34), ki se uporablja na podlagi 1. točke 11. odstavka 54. člena ZGD-1, kljub temu, da ni revidirano, sestavljeno po pogojih in na način kot letno poročilo, vse z namenom resničnega in poštenega finančnega prikaza. Glede ključnih informacij, ki jih mora izdajatelj ponudbe podati, je v 31a. členu Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) določeno, da so to tiste informacije, ki povprečnemu vlagatelju omogočajo sprejemanje informiranih naložbenih odločitev v zvezi z vrednostnimi papirji, ki so mu ponujeni oziroma ki so uvrščeni v trgovanje na organiziranem trgu. Ključne informacije morajo biti podane jasno in razumljivo na način, ki povprečnemu vlagatelju omogoča razumevanje lastnosti izdajatelja, morebitnega poroka in vrednostnih papirjev ter z njimi povezanih tveganj, ter da ključne informacije ne smejo biti zavajajoče.

Na tem mestu se postavlja vprašanje, kakšno je razmerje med »moralno« spornim ravnanjem vodstva družbe in kaznivim dejanjem.

Celoten članek je dostopen za naročnike!