TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi stavek prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) ni v neskladju z Ustavo.

Izpodbijani drugi stavek prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku določa, da sodišče po vročitvi tožbe toženi stranki ne more dovoliti spremembe tožbe, ki bi imela za posledico spremembo stvarne pristojnosti sodišča, če tožena stranka tej spremembi nasprotuje. To pomeni, da tožnik ne more kljub nasprotovanju toženca izsiliti dopustitve spremembe tožbe iz razlogov smotrnosti, ki ji sledi sprememba stvarno pristojnega sodišča.   Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča se lahko ugotovi poseg v človekovo pravico tudi zato, ker ima zakonska določba, ki sicer neposredno ne posega v človekovo pravico, v praksi dejanske učinke posega. V prvi odstavek 23. člena Ustave lahko posega ureditev, ki povzroči zamudo zastaralnega roka, tako da tožeča stranka prejme formalno meritorno sodbo, vendar ne da bi bila deležna sojenja oziroma zagotavljanja sodnega varstva v polnem in dejanskem pomenu besede. Učinek izpodbijane določbe je tak, da mora tožnik vložiti novo tožbo, da bi dosegel cilj, ki mu ga je pred njeno uveljavitvijo lahko omogočilo sodišče z dovolitvijo spremembe tožbe iz razlogov smotrnosti, ki je pripeljala do spremembe stvarne pristojnosti.   Predlagatelj ni utemeljil niti obstoja omejitve človekove pravice do sodnega varstva. Njegovi argumenti v zvezi z večjimi stroški zaradi vlaganja novih tožb so predstavljeni pomanjkljivo, splošno in pavšalno. V zvezi z zastaranjem drugi stavek prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku brez dvoma izpostavlja tožnike novi oziroma povečani nevarnosti ugovora zastaranja. To samo po sebi še ne pomeni posega v človekovo pravico. Stranke so same odgovorne za to, da svoje pravice in interese branijo z normalno skrbnostjo, ki lahko med drugim zahteva, da pravočasno tožijo za celoten znesek, če lahko ob skrbnem ravnanju že ob vložitvi tožbe ugotovijo, do kolikšnega denarnega zneska so upravičene. Ko se tožniki tudi ob zadostni stopnji skrbnosti ne morejo izogniti kasnejšemu višanju prvotno nižjega zahtevka nad vrednost 20.000 EUR, morajo sodišča ustavnoskladno razlagati zakonodajo, da preprečijo uspehe z ugovorom zastaranja, ki bi pomenili, da je bilo stranki uveljavljanje zahtevka nesorazmerno oteženo oziroma preprečeno. Tudi s trditvami, da drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP povečuje izpostavljenost tožnikov nevarnosti zastaranja, predlagatelj ni uspel utemeljiti posega v prvi odstavek 23. člena Ustave.