Sklep o zavrženju ustavnih pritožb in pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku

1470. Sklep o zavrženju ustavnih pritožb in pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku

Številka: U-I-157/16-12, Up-729/16-15 
Up-55/17-20

Datum: 19. 4. 2018

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Banke Slovenije, ki jo zastopa odvetniška družba Čeferin in partnerji, o. p., d. o. o., Grosuplje, in v postopku za preizkus ustavne pritožbe Evropske centralne banke, ki jo zastopajo Gregor Pajek, Bojan Šporar in Robert Prelesnik, odvetniki v Ljubljani, na seji 19. aprila 2018

Ustavna pritožba Banke Slovenije zoper odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV Kpd 25686/2016 z dne 30. 6. 2016, št. IV Kpd 25686/2016 z dne 30. 6. 2016, št. IV Kpd 25686/2016 z dne 6. 7. 2016 in št. III Kpd 29285/2016 z dne 22. 7. 2016 se zavrže.

Ustavna pritožba Evropske centralne banke zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 29285/2016 z dne 17. 11. 2016 se zavrže.

Pobuda Banke Slovenije za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17) se zavrže.

Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi 215., 219.a in 223.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izdalo štiri odredbe, s katerimi je odredilo: (a) hišno preiskavo prostorov Banke Slovenije (v nadaljevanju prva pritožnica ali BS) ter zaseg določenih predmetov ali listin, (Glej opombo 1) (b) zaseg, zavarovanje in preiskavo elektronskih podatkov (datotek in elektronske pošte) določenih uporabnikov z računalniškega strežnika prve pritožnice (Glej opombo 2) in (c) preiskavo več računalnikov in nosilcev elektronskih podatkov, zaseženih v okviru izvedenih hišnih preiskav v prostorih prve pritožnice. (Glej opombo 3) Sodišče je navedene odredbe izdalo, ker naj bi bilo treba opraviti nujna preiskovalna dejanja v predkazenskem postopku zoper osumljene Boštjana Jazbeca, Stanislavo Zadravec Caprirolo, Janeza Fabijana in Tomaža Čemažarja. Podana naj bi bila verjetnost, da bo mogoče s preiskovalnimi dejanji odkriti dokaze in sledove kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic oziroma podatke, pomembne za kazenski postopek. Izvršitev odredb je bila prepuščena delavcem policije oziroma kriminalistom in strokovno usposobljenim osebam Nacionalnega preiskovalnega urada.

Evropska centralna banka (v nadaljevanju druga pritožnica ali ECB) je dne 16. 11. 2016 s sklicevanjem na prvi odstavek 221. člena ZKP odklonila pregled in izročitev svojih spisov in drugih listin, ki so jih preiskovalni organi pridobili na podlagi treh odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani za hišno preiskavo (Glej opombo 4) in za preiskavo elektronskih naprav in nosilcev podatkov. (Glej opombo 5) Zahtevala je, da preiskovalni sodnik navedene sodne odredbe prekliče, kolikor posredno ali neposredno vključujejo informacije in dokumente, ki pripadajo ECB ali je ECB njihov imetnik in tako tvorijo del arhivov ECB, ter da odredi njihovo izločitev iz preiskave in vrnitev ECB. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi prvega odstavka 221. člena ZKP njeno zahtevo kot neutemeljeno zavrnil s sklepom št. I Ks 29285/2016 z dne 17. 11. 2016.

Prva pritožnica vlaga tri ustavne pritožbe, s katerimi izpodbija štiri odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani iz 1. točke obrazložitve tega sklepa. Vlaga tudi tri pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti ZKP. Ustavno sodišče, da bi zagotovilo čim večjo preglednost in jasnost tega sklepa, in glede na pretežno prekrivanje vsebine navedenih ustavnih pritožb in pobud, navedbe prve pritožnice povzema kot celoto in med njimi ne ločuje glede na to, v kateri od (sprva ločeno obravnavanih) ustavnih pritožb oziroma pobud so vsebovane.

BS v ustavnih pritožbah zatrjuje, da je na podlagi izpodbijanih sodnih odredb prišlo do kršitev njenih ustavnih pravic iz 22., 23., 25., 35., 36. in 37. člena Ustave. Navaja, da kot tretja oseba, pri kateri se opravi preiskovalno dejanje, zoper navedene odredbe nima nobenega drugega pravnega sredstva razen ustavne pritožbe. Pojasnjuje, da je pravna oseba javnega prava, ki je nosilka ustavnih pravic, za katere trdi, da so ji bile kršene.

Prva pritožnica trdi, da izpodbijana odredba posega v njeno pravico do zasebnosti iz 35.–37. člena Ustave. Po mnenju prve pritožnice ji je treba – zaradi njenega položaja v pravnem redu Republike Slovenije in Evropske unije (v nadaljevanju EU) – priznati celo višjo stopnjo pričakovanja prostorske in komunikacijske zasebnosti kot drugim subjektom. S tem v zvezi opisuje svoje naloge in pristojnosti po Zakonu o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 59/11 in 55/17 – v nadaljevanju ZBS-1) in drugih predpisih. Navaja, da ji mora biti zaradi nemotenega uresničevanja nalog in pristojnosti ter zagotavljanja stabilnosti finančnega sistema v javnem interesu priznano ustavno varovano polje pravice do zasebnosti, ki zajema (a) varstvo zaupnosti podatkov, ki so zaradi uresničevanja in izvajanja nalog pritožnice kot zaupni določeni z različnimi pravnimi akti, (Glej opombo 6) in (b) varstvo zaupnosti drugih podatkov, ki sicer niso izrecno določeni kot zaupni, vendar ne pomenijo informacij javnega značaja (na primer službena in osebna komunikacija zaposlenih). Prva pritožnica poudarja, da so ji bili zaseženi tudi podatki, ki vsebujejo zaupne informacije iz 14. člena ZBan-2, podatki ECB, za katere veljajo posebna pravila o varovanju zaupnosti, in druge zaupne informacije, na katere se nanaša Sklep o razkritju, med temi podatki pa naj bi bili tudi podatki, ki z očitanimi kaznivimi dejanji nimajo prav nikakršne zveze. Prva pritožnica poudarja, da so s Protokolom št. 7 in Sklepom o razkritju varovani tudi podatki ECB, ki se nahajajo kje drugje oziroma pri komu drugemu, in Ustavnemu sodišču, za primer, da bi sámo menilo drugače, predlaga prekinitev postopka in postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU).

Prva pritožnica meni, da so izpodbijane odredbe protiustavno nedoločne, široke, neopredeljene in da ne zadostijo standardu obrazložene sodne odločbe, ki izhaja iz 22. člena Ustave, delavci policije pa naj bi celo takšne odredbe pri njihovem dejanskem izvajanju prekoračili. Opozarja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 166. člena ZKP za opravo nujnih preiskovalnih dejanj še pred uvedbo preiskave oziroma da ti pogoji ne izhajajo iz izdanih odredb. Zasežene podatke za potrebe predkazenskega postopka naj bi policija mogla dobiti z milejšimi sredstvi.

Prva pritožnica v pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti zatrjuje, da je ZKP v neskladju s 23., 25., 35., 36. in 37. členom Ustave. Meni, da 23. in 25. člen Ustave zahtevata, da ima oseba, zoper katero se opravlja hišna preiskava, zaseg predmetov in preiskava elektronskih naprav, pa ni osumljena ali obdolžena kaznivega dejanja, na voljo pravno sredstvo z vsaj določenimi suspenzivnimi učinki. Takega pravnega sredstva naj ZKP zoper odredbo o hišni preiskavi in preiskavi elektronskih naprav ne bi zagotavljal. Navaja tudi, da je ZKP v nasprotju s 35.–37. členom Ustave, ker ne določa nobenih posebnih pogojev in pravil ravnanja za primere, ko država s preiskovalnimi dejanji posega v zaupne podatke ECB in druge zaupne podatke. ZKP naj ne bi vseboval posebne ureditve za pridobivanje zaupnih podatkov od prve pritožnice, ki je del Evropskega sistema centralnih bank (v nadaljevanju ESCB). V neskladju z Ustavo naj bi bili: (1) odsotnost pravnih možnosti BS, da bi dosegla odločanje sodišča o svojih ugovorih zaradi neutemeljenih posegov v zaupnost podatkov (še zlasti tistih zaupnih podatkov, ki niso predmet preiskave) in tako suspenzivno vplivala na potek preiskave do dokončne odločitve sodišča (npr. z zapečatenjem nosilcev podatkov) in (2) odsotnost določb, ki bi preprečevale, da organi odkrivanja in pregona pridobivajo in posegajo v zaupne informacije, s katerimi razpolaga BS in ki jih varujejo posebna pravila EU (predvsem Sklep o razkritju). Prva pritožnica v zvezi s preiskavo elektronske naprave in nosilcev podatkov poudarja, da so pooblastila preiskovalcev glede zasega, zavarovanja in preiskave tako široka, da smejo pregledati vse podatke na elektronski napravi, vključno tiste, ki so varovani z ZBan-2 in pravom EU, in tiste, ki nimajo zveze s kaznivim dejanjem. Poleg tega naj nad izvrševanjem teh pooblastil ne bi bil zagotovljen nikakršen nadzor. V fazi pregleda podatkov naj ne bi smel biti navzoč ne imetnik naprave, ne njegov zastopnik ali strokovnjak.

Druga pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani iz 2. točke obrazložitve tega sklepa. Uveljavlja kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave, kršitev pravice iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter kršitev pravice iz 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina). Ustavnemu sodišču predlaga, naj SEU postavi vprašanje za predhodno odločanje glede razlage Protokola št. 7 v zvezi z vprašanjem dostopa do arhivov institucij EU, nato pa skladno s prvim odstavkom 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) samo odloči o spornih pravicah. Druga pritožnica trdi, da je Okrožno sodišče v Ljubljani z odredbama št. IV Kpd 25686/2016 z dne 30. 6. 2016 in z dne 6. 7. 2016 (hišna preiskava prostorov BS) in z odredbo št. III Kpd 29285/2016 z dne 22. 7. 2016 (preiskava računalnikov in nosilcev podatkov, zaseženih pri hišnih preiskavah) omogočilo posege v nedotakljivost arhivov ECB. Po zavrnitvi svoje zahteve po prvem odstavku 221. člena ZKP naj ne bi več imela nobenih pravnih sredstev v zadevi. Druga pritožnica zatrjuje, da je pravna oseba javnega prava, ki jo varujeta ustavni pravici, na kateri se sklicuje z ustavno pritožbo.

Druga pritožnica sicer ne more povsem določno opredeliti dokumentov in podatkov, ki jih je policija zasegla v hišni preiskavi. Opozarja pa, da ni nobenega dvoma, da so bili zaseženi in večkrat kopirani tudi podatki ECB, ki jim Protokol št. 7 jamči nedotakljivost (računalniški diski, na katerih naj bi bili dokumenti in informacije ECB, korespondenca med BS in ECB v zadevah iz pristojnosti ECB, fizična dokumentacija in elektronska pošta z omrežja BS, kar naj bi sodilo med arhive ECB). Pojasnjuje, zakaj je bilo s temi zasegi kršeno primarno pravo EU (PDEU, Protokola št. 4 in št. 7). Kljub neobstoju sodne prakse SEU v zvezi z razlago 2. člena Protokola št. 7 naj bi bilo mogoče – skladno s primerjalno sodno prakso v sorodnih primerih in pravili razlage prava EU – sprejeti široko razlago nedotakljivosti arhivov, po kateri so informacije ECB varovane pred posegi držav članic povsod, kjer se nahajajo, ne glede na medij in ne glede na to, ali so v lasti ali v posesti ECB. Zaščita vseh informacij ECB, ne glede na lokacijo, naj bi bila ključna za zagotavljanje ustreznega in neodvisnega delovanja Eurosistema. Druga pritožnica šteje, da ECB po naravi stvari vedno deluje (tudi) zunaj svojih prostorov, saj naj bi nacionalne centralne banke (kot sicer nacionalni organi) tvorile integralni del Eurosistema in opravljale naloge, ki mu jih podeljuje primarno pravo EU. Informacije, ki se hranijo pri nacionalnih centralnih bankah Eurosistema, naj bi se štele za informacije ECB, kolikor so povezane z nalogami ECB oziroma nalogami nacionalnih centralnih bank v okviru Eurosistema. Druga pritožnica trdi, da pojem nedotakljivosti arhivov ščiti arhive ECB pred vsemi oblikami enostranskega poseganja držav članic EU v arhive. Člen 2 Protokola št. 7 naj bi v Republiki Sloveniji učinkoval neposredno.

Druga pritožnica očita sodišču, da je s tem, ko ni upoštevalo njenega predloga za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU o razlagi pojma nedotakljivosti arhivov iz Protokola št. 7, ravnalo v neskladju s tretjim odstavkom 267. člena PDEU, s tem pa naj bi tudi kršilo pravici ECB iz prvih odstavkov 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Obširno pojasnjuje, zakaj v zadevi niso bile podane okoliščine, ko bi lahko nacionalno sodišče opustilo predložitev vprašanja za predhodno odločanje, in zakaj je Okrožno sodišče nedotakljivost arhivov ECB razlagalo napačno. Druga pritožnica dodaja, da bi bilo mogoče v zvezi s tem vprašanjem izpodbijani sklep oceniti tudi za neobrazloženega do te mere, da je podana kršitev 22. člena Ustave. V nadaljevanju podaja primerjalnopravni pregled prakse nekaterih evropskih ustavnih sodišč v zvezi s kršitvami, ki so posledica opustitve naslovitve vprašanja za predhodno odločanje na SEU. Kazal naj bi se trend sankcioniranja arbitrarnih nepredložitev vprašanj SEU prek ugotavljanja kršitev pravice do zakonitega sodnika ali pravice do poštenega sojenja in postopka.