TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
O tožbenem zahtevku odloči sodišče prve stopnje praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP), o vloženem pravnem sredstvu pa odloči sodišče druge stopnje praviloma brez obravnave (1. odstavek 362. člena ZPP).

Vendar pa načelo neposrednosti učinkuje tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zato to sodišče le na seji senata in brez na obravnavi ponovljenih, pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, ne sme spremeniti dejanskega stanja (2. odstavek 362. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. tč. 373. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, naj se ugotovi, da je lastnica nepremičnin parc. št. 751/5 in 362, ki sta vpisani pri vl. št. 591 in 598 k.o. Trboje, razveljavitev kupne pogodbe, ki je bila glede nepremičnine parc. št. 362, vpisane pri vl. št. 598 k.o. Trboje dne 10.2.1982 sklenjena med tožencema H.Š. in C.G., ter izstavitev listine, na podlagi katere bi lahko pri nepremičninah parc. št. 751/1 in 362 v zemljiški knjigi vpisala lastninsko pravico na svoje ime. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 164,00 (1,640.000.- tedanjih) dinarjev.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je v zavrnilnem delu delno spremenilo in glede nepremičnine parc. št. 751/5, vl. št. 591 k.o. Trboje ugotovilo, da je ta nepremičnina, katere zemljiškoknjižna lastnica je sicer tožena stranka H.Š., izključna last tožeče stranke, zaradi česar je toženi stranki H.Š. naložilo, da mora tožeči stranki izročiti to nepremičnino v posest, ter ji obenem izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime tožeče stranke. V ostalem nespremenjenem delu, je sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka, ki uveljavlja v reviziji revizijska razloga
bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ter zmotne uporabe materialnega prava. S spremembo dokazne ocene na drugi stopnji je pritožbeno sodišče kršilo načelo neposrednosti, ki velja v pravdnem postopku, obenem pa je toženi stranki odvzelo vse možnosti, da bi nepravilne dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje izpodbijala s pravnimi sredstvi. Pri spremenjeni dokazni oceni je pritožbeno sodišče slepo sledilo le trditvam tožeče stranke. "Domači zakup" si pritožbeno sodišče popolnoma napačno razlaga. Izpovedbe pred sodiščem prve stopnje zaslišanih prič, je pritožbeno sodišče upoštevalo le v tistem delu, ki je tožeči stranki v korist. Tako ravnanje sodišča druge stopnje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa je pritožbeno sodišče tudi materialno pravo zmotno uporabilo. Reviziji naj se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje pa naj se tako spremenita, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Podrejeno naj se sodba in sklep sodišča druge stopnje, ter sodba sodišča prve stopnje razveljavijo, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

Revizijsko sodišče je reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje ugodilo, v razlogih sklepa, s katerim je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, pa je med drugim navedlo:

V temeljnih načelih ZPP je določeno, da odloči sodišče o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP). Učinek tega načela je, da tudi sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, razen če samo ponovi dokaze. Temu namenu služi pritožbena obravnava, na kateri pride sodišče v neposredni kontakt s strankami. Na interni seji sodišče druge stopnje dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more in ne sme spreminjati. Ker je zaradi načela neposrednosti tudi sodišče druge stopnje vezano na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje na podlagi neposrednega obravnavanja in dokazovanja, sme sodišče druge stopnje na interni seji in brez obravnave spremeniti le tiste dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje na način, ko načelo neposrednosti ni bilo upoštevano ali ni bilo nič prizadeto. ZPP pa pozna le dva takšna primera in sicer:
- če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine;
- če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze (2. točke 373. člena ZPP).

V navedenih dveh primerih pritožbeno sodišče lahko tudi brez obravnave spremeni odločitev sodišča prve stopnje, saj načelo neposrednosti na ta način ni prizadeto. V teh dveh primerih je namreč položaj pritožbenega sodišča enak položaju, v kakršnem je bilo sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo listine oziroma dokaze, ki pred sodiščem prve stopnje niso bili izvedeni neposredno. V obravnavanem primeru pa sodišče druge stopnje na interni seji ni drugače ocenilo niti listin, niti pred sodiščem prve stopnje posredno izvedenih dokazov, ampak je brez pritožbene obravnave drugače ocenilo izpovedbe prič, ki so bile zaslišane v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da je z drugačno dokazno oceno pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, ugotovilo drugačno dejansko stanje. S tem pa se je pritožbeno sodišče, kot utemeljeno zatrjuje revizija, v nasprotju z določbami ZPP, spremenilo iz pritožbenega sodišča v sodišče prve stopnje, proti katerega odločbi pa nezadovoljna stranka oziroma stranka, ki se z drugačno dokazno oceno pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov ne strinja, nima možnosti vložiti pravnega sredstva iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, seveda ob upoštevanju dejstva, da po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP, revizije iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Za to je s takim postopanjem, kakršno je bilo v obravnavanem primeru, pritožbeno sodišče odvzelo toženi stranki tudi pravico do pritožbe, kar pa ne predstavlja le bistvene kršitve določb ZPP, ampak tudi kršitev pravic, ki so zajamčene z ustavo (2. odstavek 220. člena Ustave RS).

Ker je sodišče druge stopnje iz navedenih razlogov zagrešilo v reviziji očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka (nepravilna uporaba 2. točke 373. člena ZPP), ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (tč. II-1 in 3 izreka odločbe), je revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa
vrnilo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje (1. odstavek 394. člena ZPP). Ker sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez obravnave (1. odstavek 362. člena ZPP), bo potrebno v ponovljenem postopku najprej na seji senata ugotoviti in oceniti, ali je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja (ocena pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov pa je ugotavljanje dejanskega stanja) pred sodiščem druge stopnje ponoviti pred sodiščem prve stopnje že izvedene dokaze. Če bo do takega zaključka prišlo, bo moralo, zaradi varovanja temeljnega načela ZPP - načela neposrednosti (4. člen ZPP), pred sodiščem druge stopnje razpisati obravnavo (2. odstavek 362. člena ZPP).