TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 60. člena v zvezi s Prilogo 2 (Uvrstitev funkcij v plačne razrede) ter osmi odstavek 101. člena Zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 95/24), kolikor se nanašata na predsednika Državnega sveta in sekretarja Državnega sveta, nista v neskladju z Ustavo.

Določanje višine plač javnih uslužbencev in funkcionarjev načeloma spada v polje proste presoje zakonodajalca. Ureditvi o uvrstitvi vodilnih funkcij posameznih vej oblasti v plačne razrede je mogoče očitati neskladje z načelom delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave (le), če bi bile med seboj primerljive funkcije posameznih vej oblasti uvrščene bistveno različno tako, da bi bila med njimi vzpostavljena bistvena plačna nesorazmerja. Pri ugotavljanju primerljivosti vodilnih funkcij osrednjih organov posameznih vej oblasti je treba upoštevati, da so z vidika njihovih nalog te funkcije (zlasti funkcije predsednikov) že po naravi stvari v bistvenem enake oziroma podobne, saj je vsem skupen element vodenja. Prav tako imajo vse vodilne funkcije pomembnejšo (tudi simbolno) vlogo oziroma pomen kot druge (nepoložajne) funkcije v posameznih državnih organih. Zato njihove naloge same po sebi ne morejo biti ključno oziroma samostojno merilo primerljivosti, temveč je treba upoštevati tudi ustavni položaj oziroma ustavne pristojnosti organa, ki ga vodijo. Le če bi Ustavno sodišče ugotovilo, da so z vidika pomena za delovanje države tudi oblastne funkcije teh organov v bistvenem enake, bi to utemeljevalo (bistveno) enako uvrstitev navedenih funkcij v plačne razrede. Oblastne pristojnosti Državnega sveta so tako z vidika obsega kot z vidika pomena za delovanje države upoštevno manjše oziroma šibkejše v primerjavi z oblastnimi pristojnostmi Državnega zbora, Vlade, predsednika republike ter Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Iz te razlike izhaja relativno manjša obremenjenost, odgovornost oziroma zahtevnost opravljanja nalog vodilnih funkcionarjev Državnega sveta v primerjavi z obremenjenostjo vodilnih funkcionarjev drugih navedenih državnih organov. Zato ni v neskladju z načelom delitve oblasti, če je funkcija predsednika Državnega sveta na plačni lestvici, ki ima 67 plačnih razredov, uvrščena za dva plačna razreda nižje, kot so uvrščene funkcije predsednikov drugih navedenih državnih organov, oziroma je funkcija sekretarja Državnega sveta uvrščena v 55. plačni razred, kar je za šest plačnih razredov nižje kot funkcija generalnega sekretarja Državnega zbora in za tri plačne razrede nižje kot funkcija generalnega sekretarja predsednika republike. Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne položaje pa različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno ali v bistvenem različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja (ustavno dopusten razlog). Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Glede na ustavni položaj in pristojnosti Državnega sveta v primerjavi z ustavnimi položaji in pristojnostmi Državnega zbora, Vlade, predsednika republike ter Vrhovnega in Ustavnega sodišča položaja predsednika Državnega sveta in sekretarja Državnega sveta z vidika določanja višine plač ni mogoče povsem enačiti s položaji predsednikov in generalnih sekretarjev drugih navedenih državnih organov. Zato zakonodajalec njihov plačni položaj lahko različno ureja. Načelo jasnosti in pomenske določljivosti ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago. Z vidika pravne varnosti pa postane predpis sporen takrat, ko s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do njegove jasne vsebine, oziroma tedaj, ko se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti vsebine norme.