TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve človekovih pravic v postopku prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi A. se zavrže. Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve človekovih pravic v postopku prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi B. se zavrže. Pobuda za oceno ustavnosti 70. do 81. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in Uradni list RS, št. 87/02) ter prvega odstavka 49. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 37/95, 8/96, 90/99, 31/2000, 45/01, 2/04, 80/04 in 23/05 - ur.p.b.) se zavrne.

S prvo ustavno pritožbo pritožnica izpodbija "materialno dejanje", tj. pridržanje v psihiatrični ustanovi A., s katerim naj bi bilo poseženo v njene človekove pravice. Ker ni podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo. V drugi ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitev človekovih pravic v postopku prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi B. Glede na njen predlog v tej ustavni pritožbi je Ustavno sodišče štelo, da predlaga izjemno obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem pravnih sredstev. Ker v predmetni zadevi niso izčrpana niti redna pravna sredstva, ustavne pritožbe glede na navedeno ni mogoče obravnavati, saj je preuranjena. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 ugotovilo, da Zakon o nepravdnem postopku ne ureja nekaterih pomembnih vprašanj, povezanih s prisilnim pridržanjem oseb na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic (glej točke 17 do 23 obrazložitve), zato je v skladu z določbo 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču ugotovilo protiustavnost izpodbijanih zakonskih določb. Glede prvega odstavka 49. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo. Pritožnica zmotno meni, da bi moralo Ustavno sodišče izpodbijane zakonske določbe presojati (tudi) z vidika 32. člena Ustave, ki zagotavlja svobodo gibanja. Kot je razvidno iz odločbe št. U-I-60/03, je izhodišče za presojo izpodbijanih zakonskih določb pravica do osebne svobode (19. člen). Razlogi, zaradi katerega je Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-60/03 izdalo ugotovitveno odločbo, se v času odločanja o tej pobudi niso spremenili. Dejstvo, da zakonodajalec ugotovljene protiustavnosti še ni odpravil, samo po sebi ne more vplivati na odločitev Ustavnega sodišča. Ker še vedno obstajajo vsi razlogi, zaradi katerih izpodbijanih zakonskih določb ni mogoče razveljaviti, je bilo treba pobudo za oceno ustavnosti kot neutemeljeno zavrniti.