TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v I. točki potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Pravna podlaga, na kateri je pritožnik kot nov lastnik nepremičnine odgovoren za dolg, ki ga ima dolžnik do upnika, je v določbi drugega odstavka 170. člena ZIZ, ki določa, da z zaznambo izvršbe pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Ker je pritožnik na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, pridobil lastninsko pravico šele med izvršilnim postopkom, je torej že po samem zakonu vstopil v izvršbo. Pomembno pa je, da za vtoževani dolg odgovarja le z med izvršbo pridobljeno nepremičnino, ne pa tudi z drugimi sredstvi izvršbe. Prav to je v nasprotju z osebnim dolžnikom bistveno za položaj hipotekarnega dolžnika.

Ko torej že sam zakon določa vstop novega dolžnika (zaradi tega, ker je po zaznambi izvršbe pridobil nepremičnino, ki je predmet izvršbe), tako ni potreben upnikov predlog, ampak mora iz pojasnjenih razlogov že samo sodišče izdati sklep o nadaljevanju izvršbe, kot je pravilno postopalo tudi sodišče prve stopnje. S takim sklepom se hipotekarnemu dolžniku omogoči, da je seznanjen, da se bo izvršba sedaj nadaljevala tudi z njim. To mu omogoči, da vloži ugovor po 56.a členu ZIZ, kar pa pomeni, da se mu zagotovi ustavna pravica dostopa do sodnega varstva, ki jo zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave RS (prim. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010).