TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v:

- 2. alineji prvega odstavka VII. točke izreka tako, da se ta na novo glasi:

„Tožena stranka je dolžna tretjemu tožniku obračunati plačo za junij 2019 v bruto znesku 1.036,64 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, preostali neto znesek, zmanjšan za plačano akontacijo neto plače za ta mesec v višini 677,00 EUR, pa nakazati tretjemu tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 7. 2019 dalje do plačila.“;

- 1. alineji prvega odstavka XIII. točke izreka tako, da se ta na novo glasi:

„Tožena stranka je dolžna petemu tožniku plačati plačo za februar 2019 v neto znesku 107,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 3. 2019 dalje do plačila.“;

- 2. alineji prvega odstavka XIII. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna petemu tožniku plačati dnevnice v višini 528,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 3. 2019 dalje do plačila.“;

in v

- XVI. točki izreka tako, da se ta na novo glasi:

„Vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da lahko delodajalec obveznost iz naslova plačila za delo v skladu z zakonom veljavno izpolni z vnaprejšnjim plačilom (akontacijo). To sicer drži, vendar pa mora delodajalec, na katerem je dokazno breme, dokazati tudi takšno vnaprejšnje plačilo, česar tožena stranka v tem sporu glede prvega tožnika ni zmogla, hkrati pa mora dokazati, da je s plačilom določenega zneska izpolnil določeno terjatev delavca.