TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 287/2003, I Ips 308/2003 z dne 4. 12. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 370/2003 z dne 18. 6. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 39/2003 z dne 7. 4. 2003 se ne sprejme.

Pritožnik z očitkom nepopolno in nepravilno ugotovljenega stanja ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da se je obsodba oprla na izpovedbe v postopku pred sodiščem zaslišanih privilegiranih in drugih prič, ne pa na uradne zaznamke o njihovih izpovedbah, zato zatrjevana kršitev pravice do poštenega sojenja očitno ni podana. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče predlog obrambe za izločitev izvedenke obravnavalo in zavrnitev pojasnilo z razumnimi razlogi. Tudi iz izpodbijanih sodb v postopku s pravnimi sredstvi izhaja, da sta se sodišči do vprašanj izločitve izvedenke opredelili in svoja stališča pojasnili. Zato očitana kršitev pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) ni podana. Ker pritožnik t.i. "psihološke okuženosti" sodnikov ni uveljavljal v nobenem pravnem sredstvu in zato pravnih sredstev kot pogoja za vložitev ustavne pritožbe ni izčrpal, Ustavno sodišče kršitve ni presojalo. Z zatrjevanjem o opustitvi enega dokaznega predloga in splošnim zatrjevanjem o nestrokovnosti zagovornika pritožnik kršitve pravice iz druge alineje 29. člena Ustave ne more utemeljiti. Pritožnik bi dokaz, glede katerega navaja, da ga zagovornik ni predlagal, lahko predlagal tudi sam.