TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zagovornika obdolžene B.Z. se zavrne kot neutemeljena.

Pritožnik pa tudi spregleda, da je senat sodišča prve stopnje že v sklepu I Ks 26642/2017 z dne 7. 1. 2019, ko je odločal o pritožbi zagovornika zoper sklep preiskovalnega sodnika I Kpr 26642/2017 z dne 3. 12. 2018 v točki 4 obširno obrazložil, da je tožilstvo opisano obdolženkino ravnanje v času od 12. 12. 2007 do 16. 7. 2015, kljub temu, da je v vmesnem času, in sicer pred 1. 11. 2008 veljal Kazenski zakonik (v nadaljevanje KZ), pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Opisano izvršitveno ravnanje obdolženke za celotno navedeno časovno obdobje je namreč praktično povsem enako, saj je šlo za protipravno prilaščanje denarja, ki je bil obdolženki zaupan v zvezi z zaposlitvijo v občinski upravi O.T., kjer je bila obdolženka zadolžena za finančno računovodske zadeve in je neupravičeno opravljala nakazila denarnih sredstev s transakcijskega računa občine na svoje transakcijske račune in transakcijske račune drugih oseb v zneskih, razvidnih iz opisa dejanja v sklepu o preiskavi.

Tudi pred uveljavitvijo KZ-1 je bilo opisano izvršitveno ravnanje določeno kot kaznivo dejanje, in sicer ne le kot poneverba po 245. členu KZ, kjer je izvršitveno ravnanje vezano na delovanje pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ampak tudi kot zatajitev po členu 215 KZ, kjer gre za prilaščanje stvari, ki so zaupane storilcu. Kaznivo dejanje je pravno kvalificirano kot nadaljevano kaznivo dejanje, pri čemer se v skladu z ustaljeno sodno prakso šteje, da se kot čas storitve dejanja šteje čas, ko je bilo izvršeno zadnje od dejanj, ki jih nadaljevano kaznivo dejanje zajema, od takrat pa tudi začne teči zastaranje kazenskega pregona nadaljevanega kaznivega dejanja.