TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči, ko obsojenec nastopi kazen.

Obrazložitev:

Pravni institut zastaranja je ena od najstarejših prvin v kazenskem pravu. Nanaša se tako na zastaranje kazenskega pregona kot na zastaranje izvršitve kazni. Tako v kazenskem pravu najdemo ta pravni institut že v rimskem pravu (Lex Julia de adulterio), pozneje pa v Code penal.

V okviru zastaranja se bomo omejili na zastaranje izvršitve kazni, ki je v Kazenskem zakoniku urejeno v 113. členu. Tek in pretrganje zastaranja izvršitve kazni sta urejena v 115. členu.

Okrožno sodišče v Ljubljani je 12. septembra 2005 Vrhovnemu sodišču dalo pobudo za sprejem načelnega pravnega mnenja o problemu zastaranja izvršitve kazni zapora. Problem je v praksi nastal, ker je Ministrstvo za pravosodje 14. julija 2005 poslalo Okrožnemu sodišču v Kranju mnenje, da je možno začeti oziroma izvrševati kazen zapora samo do trenutka, ko nastopi zastaranje, tako da mora obsojeni do konca zastaralnega roka kazen zapora v celoti prestati, v nasprotnem primeru pa ga je glede na učinke absolutnega zastaranja izvršitve kazni treba odpustiti s prestajanja kazni zapora.

Problem, ki je bil s tem sprožen, je pomembno izhodišče za odločitev pri definiranju absolutnega zastaranja izvršitve kazni zapora. Zastaranje kazenskega pregona in zastaranje izvršitve kazni je sicer uvrščeno v splošni del Kazenskega zakonika, vsebuje pa tako prvine materialnopravne vsebine kot tudi procesnopravne narave. V starejših kazenskih zakonodajah je bilo zastaranje izvršitve kazni poleg preteka določene časovne dobe povezano še z drugimi pogoji, tako da je tak način zastaranja akvizitoren, samo zastaranje pa se je poimenovalo akvizitorno. V sodobnih ureditvah zastaranje izvršitve kazni ni odvisno od ravnanja obsojenca, temveč zgolj od poteka zastaralne dobe, tako da takšno zastaranje poimenujemo ekstinktivno.

Glede zastaranja izvršitve kazni zapora lahko ugotovimo, da je bilo v Kazenski zakonik povzeto zakonsko besedilo iz kazenske zakonodaje nekdanje Jugoslavije. Opremo se lahko torej tudi na razlage komentatorjev splošnega dela kazenskih zakonikov oziroma kazenskih zakonov nekdanje Jugoslavije, poleg tega pa ima enako zakonsko besedilo glede zastaranja kazni zapora tudi kazenska zakonodaja Republike Hrvaške in lahko pri razlagi preučimo tudi stališča v tej državi.

Poglavitna dilema pri izvršitvi kazni zapora je torej v naslednjem: ali po nastopu kazni zapora za obsojenca preneha teči zastaranje in tudi potek absolutnega roka zastaranja ne vpliva več na prenehanje izvrševanja kazni zapora ali pa nasprotno nastop absolutnega zastaralnega roka za izvršitev kazni zapora pomeni, da obsojencu s tem dnem preneha izvrševanje kazni.

Po vsebini pomeni zastaranje izvršitve kazni prenehanje pravice države do izvršitve izrečene kazni zaradi preteka časa, ki je v zakonu določen. Zoper zastaranje govore razlogi, da gre v resnici za nagrajevanje obsojencev, ki z begom, skrivanjem ali izigravanjem zakona preprečijo izvršitev kazni. V korist zastaranja pa govore razlogi, da gresta storjeno kaznivo dejanje in izrečena kazen s potekom časa v pozabo in bi izvršitev kazni ne imela več tistega smisla, ki se s kaznovanjem želi doseči.

Drugače od zastaranja kazenskega pregona, ki je odvisno od predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje, zastaranje izvršitve kazni glede na določilo 113. člena KZ štejemo od pretečenega časa glede na izrečeno kazen. Tek in pretrganje zastaranja izvršitve kazni določa 115. člen KZ, ki v prvem odstavku predpisuje, da se zastaranje izvršitve kazni začne tisti dan, ko postane sodba pravnomočna, če je pogojna obsodba preklicana, pa tistega dne, ko postane pravnomočna odločba o preklicu. Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Zastaranje pretrga vsako dejanje pristojnega organa, ki mu je namen izvršitev kazni, in po vsakem takšnem pretrganju začne zastaranje znova teči. V petem odstavku 115. člena pa je posebej določeno, da izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni. Takšen absolutni rok zastaranja izvršitve kazni zapora je torej lahko sporen ob vprašanju, ali velja tudi v primeru, ko je obsojenec že nastopil kazen zapora, absolutni zastaralni rok pa nastopi v času prestajanja kazni. Zanimivo je, da je ob enaki pravni ureditvi v kazenski zakonodaji nekdanje Jugoslavije v vseh komentarjih in strokovnih člankih izostal odgovor na to vprašanje, tako pri avtorjih komentarja KZ SFRJ (Bavcon in soavtorji, Bačić in soavtorji), kot pri avtorjih del o splošnem delu kazenskega prava in posameznih člankov o zastaranju (Bačić, Zlatarić, Stajić, Tahović, Triva, Sever itd). Zaradi nejasnosti določb 99. člena KZ SFRJ je to vprašanje delno obravnavala 36. skupna seja tedanjega Zveznega sodišča in republiških oziroma vrhovnih pokrajinskih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča v letu 1988 v Splitu (poročilo o sodnih praksi VSSRS I-III/88). Tedaj je bilo sprejeto stališče, da v času prestajanja kazni zapora ne teče relativno zastaranje izvršitve kazni, če pa se izvršitev kazni zapora zaradi kateregakoli razloga prekine, začne ponovno teči relativno zastaranje, in to od dneva prekinitve, v tem primeru pa se absolutno zastaranje računa od dne, ko je sodba postala pravnomočna. S takšnim stališčem seveda ni bilo rešeno vprašanje, kaj se zgodi, če absolutno zastaranje izvršitve kazni nastopi med samim prestajanjem kazni. V praksi Republike Hrvaške so sprejeli stališče o upoštevanju absolutnega zastaralnega roka izvršitve kazni tudi med izvrševanjem kazni. To sledi iz pravnega stališča kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške iz leta 2000, iz katerega izhaja, da med izvrševanjem kazni teče absolutno zastaranje izvršitve kazni, tako da je izvršitev kazni treba opraviti znotraj roka absolutnega zastaranja (Vrhovno sodišče Republike Hrvatske, Izbor odluka 1/2001).

Povsem nasprotno pravno stališče najdemo v Kazenskem zakoniku s komentarjem, splošni del, v katerem avtor Ivan Bele ocenjuje, da absolutnega zastaranja izvršitve kazni ni mogoče opredeljevati povsem enako kot zastaranje kazenskega pregona. Pri zastaranju kazenskega pregona so namreč močno prisotni tudi procesnopravni razlogi, pri zastaranju izvršitve kazni pa potek časa prav nič ne spreminja ocene o obdolžencu, izrečene v pravnomočni sodbi, enako pa tudi ostaja ves čas jasno, kako se mora sodba izvršiti. Ko se začne kazen izvrševati, bi se po nasprotnem mnenju morala zmanjšati na toliko časa, kolikor ga še ostane do dvojnega poteka roka za zastaranje izvršitve kazni. Po Beletovem mnenju Kazenski zakonik takih učinkov zastaranja ne predvideva, zato je treba šteti, da se smejo kazen zapora in druge kazenske sankcije začeti izvrševati vse dotlej, dokler ni nastopilo absolutno zastaranje njihove izvršitve. Absolutno zastaranje izvršitve kazni se torej po Beletovem mnenju razlaga tako, da lahko nastane le pred začetkom izvršitve. Če se je kazen že začela izvrševati, ni absolutnega zastaranja.

Za eno in drugo pravno razlago so določeni razlogi, vendar so prepričljivejši tisti, ki podpirajo razlago, da začetek izvršitve kazni zapora pomeni tudi konec teka zastaralnega roka. Z začetkom izvršitve kazni nehajo teči vsi roki, tako tudi rok absolutnega zastaranja, ker se spremeni pravna situacija, začne se izvrševanje kazni zapora.
Za takšno stališče so predvsem vsebinski razlogi oziroma teleološka razlaga. Ni namreč mogoče primerjati položaja osumljenca, obdolženca oziroma obtoženca, za katere velja domneva nedolžnosti po 27. členu Ustave Republike Slovenije, in obsojenca, za katerega je pravnomočno ugotovljena storitev kaznivega dejanja in s pravnomočno sodbo izrečena tudi kazen. Država ima tako imenovano kaznovalno pravico, ki potem, ko je obsojenec že nastopil kazen zapora, ne more enostavno ugasniti med izvrševanjem kazni zapora.

Na to nas poleg različnih pravnih situacij pri zastaranju kazenskega pregona in zastaranja izvršitve kazni napotuje tudi primarna jezikovna razlaga. Kazenski zakonik govori o zastaranju izvršitve kazni, kar je samostalnik, izpeljan iz dovršnega glagola, v primerjavi z "izvrševanjem kazni zapora", ki ga uporablja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Izvršitev kazni lahko v pravnem pogledu torej opredelimo kot dan nastopa kazni zapora. Kaznovalna pravica države je z obsojenčevim nastopom kazni zapora realizirana. Vse drugo pomeni nadaljnje izvrševanje kazni, za katero institut absolutnega zastaranja izvršitve kazni ne pride več v poštev.

Takšna razlaga je tudi v skladu s sistemsko razlago oziroma s procesnim ravnanjem sodišča pri izvršitvi kazni zapora. Po prvem odstavku 18. člena ZIKS pozove obsojenca, ki je na prostosti, na prestajanje kazni zapora okrožno sodišče, na območju katerega ima obsojenec stalno oziroma začasno prebivališče. V pozivu za nastop kazni zapora se določi dan, ko mora obsojenec nastopiti kazen, in zavod, v katerem mora nastopiti kazen (prvi odstavek 20. člena ZIKS). Po prvem odstavku 28. člena ZIKS mora pristojno sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali ni nastopilo zastaranje izvršitve kazni. Če ugotovi, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti zaradi zastaranja, izda sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, sklep, s katerim ugotovi zastaranje izvršitve kazni. Tudi v primeru, ko zavod meni, da je določenemu obsojencu izvršitev kazni zastarala, mora to sporočiti pristojnemu sodišču. Jasno je torej, da iz teh določb izhaja, da se o vprašanju relativnega in absolutnega poteka zastaranja izvršitve kazni zapora odloča pred nastopom kazni zapora, ne pa v primeru, ko absolutni zastaralni rok nastopi med samim izvrševanjem kazni. Po nastopu kazni sodišče nima nobene pravne podlage za odločanje o prenehanju prestajanja kazni, le v dvomu odloča po 133. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Takšno stališče, da teče zastaralni rok le do nastopa izvršitve kazni, je skladno tudi s temeljnimi določbami o izvrševanju kazenskih sankcij (106. do 110. člen KZ) ter določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. V nasprotnem primeru, če bi obveljalo stališče o upoštevanju absolutnega zastaralnega izvršitve roka kazni zapora med samim izvrševanjem kazni, bi očitno moralo že pristojno sodišče v pozivu za nastop kazni določiti, do katerega dne bo obsojenec prestajal kazen glede na potek absolutnega zastaralnega roka. Ob stališču, da bi absolutni zastaralni rok tekel tudi med izvrševanjem kazni zapora, bi seveda porušili ves sistem izvrševanja te kazenske sankcije, od določitve zavoda za prestajanje kazni zapora do instituta pogojnega odpusta, nadomestitve kazni zapora z delom v korist humanitarnih organizacij ali lokalnih skupnosti itd.

Tudi pri odmeri enotne kazni po 48. členu KZ ali izreku enotne kazni ob preklicu pogojnega odpusta (tretji odstavek 110. člena KZ), ko gre za tako imenovano nepravo obnovo, se zastaranje izvršitve kazni zapora šteje na podlagi enotne kazni. Za zastaranje kazni v tem primeru ne pride v poštev prej izrečena kazen, če seveda njena izvršitev ni absolutno zastarala že pred izrekom enotne kazni.

Ugotovimo lahko, da je iz kazenske zakonodaje nekdanje Jugoslavije prevzeto zakonsko besedilo, v katerem sta tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona glede absolutnega zastaranja (šesti odstavek 112. člena KZ) - ob enakem besedilu pri zastaranju izvršitve kazni (peti odstavek 115. člena KZ) - nomotehnično nejasno urejena, zaradi česar je lahko prihajalo do različnih razlag. Ob sedanji zakonski ureditvi drugačna razlaga ni mogoča.

Primerjalnopravno najdemo v drugih državah ustreznejše rešitve. Inštitut zastaranja izvršitve kazni je sprejet v zakonodajah sodobnih držav, izjema je le anglosaško splošno pravo.

V nemškem kazenskem zakoniku (Strafgesetzbuch) ni razlikovanja med relativnim in absolutnim rokom zastaranja kazni. V par. 79 so določeni zastaralni roki glede na višino izrečene kazni, v par. 79 b pa je sodišču dana možnost, da lahko v roku zastaranja pred njegovim iztekom le-tega podaljša za polovico zakonsko določenega roka, če se obsojenec zadržuje na območju, na katerem se ne da doseči njegove izročitve ali premestitve. Tudi v francoskem kazenskem zakoniku (Code penal) so v par. 133/2, 3 in 4 za posamezne vrste deliktov določeni roki za izvršitev kazni brez podaljševanja. Švicarski kazenski zakonik (Schweizerisches Strafgesetzbuch) ima v art. 73 določene roke za izvršitev kazni, ki po art. 74 začnejo teči z dnem, ko je kazen izvršljiva. V art. 75 je posebej določeno, da zastaranje prostostne kazni miruje med izvršitvijo te ali druge prostostne kazni. Pred izvršitvijo kazni se roki zastaranja z ukrepi pristojnih sodnih organov pretrgajo, v vsakem primeru pa po prekoračitvi polovice določenega roka izvršitev zastara (art. 79, tč. 2/2). V avstrijskem kazenskem zakoniku (Strafgesetzbuch) je nezastaranje kazni širše opredeljeno (par. 59/1), ne vračunava pa se med drugim čas izvrševanja kazni (par. 60/2 - tč. 3).